Dopoldne sem si kavico s časopisi privoščil na terasi, da se je kuzlica lahko malo znorela, kaj počne pa nisem kaj dosti gledal. Sem sicer že zadnjič enkrat na travi videl polno nekih čudnih kosmov, za katere čisto zares nisem vedel, kaj bi to bilo, še najbolj so se mi zdeli podobni zvozlani postriženi ovčji dlaki. Pa se kaj dosti s tem nisem ukvarjal, kje imam pa čas med kofetkanjem in časopisanjem, a ko je kuzlica do mene pritekla s polno kepo te svinjarije v gobčku, sem jo malo okaral. Da naj to neha nosit, od koder pač nosi, da to ne pelje nikamor. Dobro, pa še malo sva se lovila po vrtu, priznam, to sem štel med jutranjo fizkulturo, da sem ji tisto iz gobčka potegnil. Ji ni bilo nič prav, a se kaj dosti nisem sekiral, sem se h kofetu vrnil, kuzlica pa k svojim opravkom. A očitno tudi njej ni bilo prav, da sem ji tisti kosem vzel, kajti ko se je vrnila na naš vrt, je v gobcu nosila nekakšno vrečko, ki je bila večja od nje. Komaj je hodila, pravzaprav, pa prav ponosno se je držala. Sem buljil vanjo in razmišljal, kaj bi to bilo, potem sem pa ugotovil, da je povsem polna vrečka od sesalca. Raztrgana, kakopak, ker kuzlica ima ostre zobe! Sem počasi vstal, da je ne bi prestrašil ali kaj, pa tudi vpil nisem, le počasi sem proti njej se premikal, da ji tisto vrečko vzamem, a Lia je očitno mislila, da se bova spet igrala in malo preden sem vrečko lahko zagrabil, je s svojo malo kosmato glavico začela otresati, ko da ima v gobčku zajčka ali kaj. In je v hipu izginila v ogromnem oblaku finega prahu! Še moja roka, ki se je stegovala proti njej, je bila v hipu bela! No, iz tega oblaka prahu je povsem na drugem koncu pritekla prav takšna kuzlica, kakršno imamo mi, le da ni bila rjava, temveč povsem bela!
Tisto vrečko, ki je bila zdaj skoraj povsem razcefrana in povsem prazna, sem ji uspel izpuliti iz gobčka in sem jo zabrisal v smeti, roko sem si otresel, potem sem si pa preštel do sto, preden sem sedel nazaj k časopisu, da sem se pomiril. Pa kuzlo, ki je potem v hišo silila, sem moral najprej temeljito skrtačiti, kar ni lahko delo, vam povem, je živa ko živo srebro!
Potem sem lahko še enkrat pod tuš skočil, preden sem se v Ljubljano odpeljal, predragi soprogi, ki si je psa najbolj želela, sem pa kar med vožnjo razložil, da po našem vrtu niso kosmi volne od kakšne postrižene ovce, temveč smeti iz sosedove vrečke za sesalec ter da naj jih pobere, ko pride domov … Da jaz se pa na delavnico v Ljubljano vozim in nisem imel časa …
Na nadaljevalni delavnici za odnose z javnostmi v stresnih situacijah smo nato dolgo v noč preigravali različne situacije, v kakršnih se lahko reševalci znajdemo. Bilo je nekaj gasilcev, nekaj vodnikov reševalnih psov, potapljač reševalec in midva z Maksom, jamarja. In smo eden drugega intervjuvali, zastavljali prijazna vprašanja, na koncu smo morali pa eno grdo vprašanje zašpičiti. Da govornika iz cone udobja spravimo, da vidimo, kako se obnaša v takšni situaciji. In so bila ta provokativna vprašanja seveda nekatera prav hecna in zlobna, ampak zmagovalno vprašanje je pa doletelo gasilca, katerega društvo je izdalo koledar, za katerega so se gasilci fotografirali z živalmi, ki so jih čez leto rešili iz različnih situacij. Vprašanje se je pa glasilo, če je res, da se noben gasilec ni hotel fotografirati z ovco!
Itak da smo vsi s stolov popadali, ko smo bili pa ravno pri ovcah, smo pa še enega na temo slišali.
Je veterinar prišel h kmetu in začel pregledovati ovce. In jim je malo blejal, ovce so mu pa blejale nazaj. Se je kmetu čudno zdelo, zato ga je vprašal, zakaj bleje. Veterinar je pojasnil, da se z ovcami pogovarja.
A pa vas razumejo?
Ja.
Pa vi tudi njih?
Ja.
Je kmet malo pomolčal, razmislil, potem pa rekel: Tisti tazadnji nič verjet, laže k svina!
