Horsi

Že dopoldne sva se s Klemijem lotila najlepšega dela jamarjenja, torej pranja opreme. V topli vodi Klevevža, kakopak. Zoprno delo, glede na to, da me še vse boli od Južnega rova, a je moralo biti opravljeno, v naslednjo jamo pač ne morem umazan! Popoldne smo skočili pa še v Ljubljano na Putika, nagrado za najboljši jamarski dosežek v preteklem letu. Konkurenca je bila huda, vse predstavljene raziskane jame so si, če mene prašate, zaslužile prvo mesto. Koliko truda in znoja ljudje vlagajo v raziskovanje podzemlja!

Smo tam srečali tudi Jureta, ki si še ni povsem opomogel od naše Čaganke in se mu še enkrat opravičili, ker je moral ven prinesti tudi transportko z opremo, ki naj bi jo ven prinesla midva s Klemijem, pa se nama potem ni ljubilo iti na dno. Malo kasneje smo se mu pa še enkrat opravičili, tokrat kar po telefonu. Smo stali pred gostilno, v kateri je bila pogostitev po prireditvi, pa se nam čisto zares ni ljubilo iti v gnečo, smo se odločili, da gremo raje na horsburgerja v Tivoli. Jure sicer ni razumel, zakaj bi rinili jest nekam, kjer moramo plačati, če imamo pa pred nosom brezplačno hrano, a smo kar nekaj zatrmulili, da tako smo se pač odločili. Ko smo že hodili proti avtu, nas je pa Rehar ko mlade pujske polovil in nagnal v gostilno, ampak tega Jure pa ni več videl. Se je že odpravil na horsburger in od tam poklical, kje smo mi. Smo lahko le priznali, da smo na brezplačni hrani in se spet opravičili …

Spodaj pa še kratek Grdinov filmski utrinek iz Južnega rova. Sledimo prepihu in po kakšnih petdesetih metrih ožin se na koncu že vidi … Hm, ne luč, malo manj huda ožina …

[youtube]https://youtu.be/eEB-uNm8Z5A[/youtube]