Home > Razno > Lia

Lia

15. marca 2016

Sem se po dveh dnevih vrnil iz jame, zlomljen in utrujen, kot že dolgo ne, in ko me je zlati srednji sin smrdečega in umazanega pričakal pred vrati ter mi pomagal v hišo odnesti opremo, mi ni bilo še nič sumljivo. Mislim, saj otrok se lahko razveseli očeta, ko se ta vrne po krajši odsotnosti od doma, mar ne?! Ko pa mi je, ko sem z nog brcal gojzarje, kakor mimogrede omenil, da ko se slečem in sezujem, naj se pa v dnevni sobi zglasim, da se imamo nekaj za pomenit, sem pa z ušesi zastrigel. Sem nahrbtnik odnesel v svoj kabinet, potem pa previdno pokukal v dnevno sobo. In se je začelo. Uraden nagovor. Kar nikoli ne pomeni nič dobrega, če mene prašate! Če vem, da bo moj zlati srednji sin star 18 let. Sem razmišljal, če je to kakšno trik vprašanje, pa nisem videl nobene zanke, zato sem previdno odgovoril, da vem ter previdno dodal še, da bo za darilo dobil pa vozniški izpit. Mislim, jaz bom plačal, on ga bo pa delal, da ne bo nesporazumov! So vsi trije razumevajoče prikimali (torej še moj zlati najmlajši in moja predraga soproga. A še ni bilo konec, itak da ne. Da če vem, da bo imel tudi moj zlati najmlajši kmalu 12. rojstni dan. Sem tudi tokrat pokimal in mrzlično razmišljal, v čem je trik, čeprav sem bil res tako utrujen, da sem komaj na nogah stal in sem lahko razmišljal le o prhi in postelji! Verjetno zaradi moje utrujenosti in zbitosti mi nekaj vmesnih stavkov in vprašanj manjka, so izginila iz spomina, spomnim se le, da so bili vsi trije naenkrat ob meni in mi pod nos moleli telefon. S fotografijami psov. To je Edi, to je Lia, to je Lux … Nič mi ni bilo jasno, dokler niso pojasnili, da ko sem bil odsoten, jim je bilo dolgčas in so malo po internetnih straneh zavetišč za male živali brskali in že kar poklicali in se domenili … Ja, evo, na utrujenost se zgovarjam, res nisem imel energije, sem vprašal le, ali se zavedajo, da pes je za dolgo, da to je odgovornost, da to ni igračka, in so kar kimali in kimali, še najbolj vneto moja predraga soproga. Priznam, če bi bil pri polni zavesti, bi šel in kupil pasji povodec (saj verjetno ga še kje imamo, 13 let sem imel kraškega ovčarja, Ofelija, jorkširska terierka, pa je bila pri hiši celih 18 let!) ter zahteval, da ga en mesec vsak dan na sprehod peljejo, ne glede na vreme ali mraz, pa da vidimo potem, ali bi si še želeli psa, tako sem pa le pokimal, da prav, da se bomo zmenili, da so me pod prho končno spustili.

Na dopoldanski kavici, ko sem si jamarske rane lizal, pa predraga soproga pokliče, če velja, da gremo popoldne po psa v zavetišče, da je vse dogovorjeno. In bi se mi kmalu kofe zaletel v grlu! Na srečo sem imel dober razlog, zakaj po psa popoldne ne moremo, saj sem imel namreč v Ljubljani sestanek vodstva JRS, pa je že čez deset minut spet poklicala, da bo šla malo prej iz službe in da bomo pred mojim odhodom v Ljubljano lahko še do zavetišča skočili. In smo skočili, mi drugega kaj sploh ostalo ni! Saj jaz imam pse zelo zelo rad, tle ni kaj, ampak kaj, ko vem, kdo ga bo vodil na sprehode in vse! Nisem bil najbolj vesel med vožnjo, vam povem.

Otroka sta se seveda takoj zapodila k petim mladičkom, ki so bili res simpatični ko plišasti medvedki in sta takoj pozabila na Edija in Lio, ki sta se prebila v najožji izbor, ker od vseh psov, ki jih imajo, obljubljata, da bosta ostala majhna, tisti mladički pa so že na daleč obljubljali, da bodo v konje zrasli! No, tukaj sem pa uveljavil pravico močnejšega in Lio zahteval, kar predvsem mojemu zlatemu najmlajšemu ni bilo najbolj všeč, je ves čas kar k tistim plišastim igračkam pogledoval! Smo podpisali in plačali in proti domu pičili. A domov seveda nismo prišli, smo se morali še v trgovini za male živali ustaviti! Tam pa veselica, vam povem! Ker itak vse potrebujemo, tam pa vse seveda imajo. Ovratnico imate? Seveda modra za 10 evrov ni bila dobra, mora biti rdeča, ker Lia je pač ženska, in čeprav je popolnoma enaka kakor modra, je bila dvakrat dražja. Rdeče barvilo je očitno dražje, kaj pa vem. Povodec sem kar s prstom pokazal, ko sem na ceno pokukal, za 20 evrov je več ko dovolj dober, ampak seveda ni bil dovolj vesoljski za našo kuzlico, smo dražjega v košarico zabrisali. Hrano najboljšo, kakopak, ker na hrani pa ne bomo šparali, svinjske uhlje, drage ko da so jih živim prascem odbili, pa smo tudi morali kupiti, da ščene pohištva ne bo grizlo. Nujno smo potrebovali seveda tudi nekakšne plenice, kamor bo kuža lulal in kakal pa nek sprej, da tisto plenico pošpricaš, da gre kuža kakat tja, kamor mora, ko sta se otroka s predrago mi soprogo proti igračam zapodila, sem pa na zavoro potegnil, da se mi v Ljubljano mudi. Da vsega naenkrat pa res ne potrebujemo kupiti, za spanje pa da bo začasno dovolj navadna škatla s cunjami. dokler ne dobim regresa, da tapravo posteljico z vzmetnico kupimo …

Sem si doma na vrtu ravno še kavo lahko privoščil, preden sem moral oditi, od kuzlice se pa nisem mogel posloviti, ker je bila ravno pod prho!

Sestanek je bil produktiven, tekoča debata kasneje v bližnjem bifeju tudi, ko sem se pa okoli enajstih domov peljal, je pa telefon zazvonil. Da Lia je super, da že ful nori po hiši in se igra, ampak da jo bo potrebno k veterinarju peljati. Da ima ful napet trebušček! Čisto zares mi to ni bilo všeč, a sem se vdal, kaj sem pa hotel in sem obljubil, da jo bom peljal zjutraj (no, dopoldne), če bo potrebno, ko sem se končno domov pripeljal, so pa že vsi spali. Razen psa, kakopak! Ob posteljici je imela polno skodelico hrane in skodelico vode in ko sem jo malo čohal in je skakala po otroški spalnici, je vedno še malo prigriznila. In mi je bilo takoj jasno, od kod napet trebušček! Sem umaknil hrano na mizo in se odpravil v kabinet, ker nekateri moramo delati tudi ponoči (no, predvsem ponoči), a od dela kaj dosti ni bilo, saj je pes kmalu začel cviliti. Sem šel parkrat gor in jo poskusil uspavati, pa kakopak ni šlo, zato sem jo odnesel v svoj kabinet. Se spravil za tipkovnico in psa ignoriral, kar mi je kar uspevalo, saj je očitno potrebovala le nekoga budnega v bližini, ni bilo potrebno igrati se z njo. Potem je pa enkrat vmes zasmrdelo, ko da bi počila kanalizacijska cev in ko sem pogledal proti kuzlici, je bila že v smukaški preži. Itak da sem jo zagrabil ko sokol in se je ustrašila in jo je zaprlo, za ravno dovolj časa, da sem jo odnesel v dnevno sobo, kamor so tisto plenico postavili. Sem jo na plenico postavil, da bo spasirala, ampak je bila seveda še prestrašena, ko sem jo tako zagrabil in se je na tisti plenici samo tresla ko premražena. Zato sem jo seveda malo pockrljal, da je spet začela tekati po dnevni sobi, ko je vmes pa začela vohljati in se v smukaško prežo postavljati, sem jo pa na plenico nosil. In se je zgodba ponavljala do skoraj treh zjutraj, ko sem ugotovil, da se tako lahko igramo, dokler ne bom odšel spat, zato sem jo pustil, da je skakljala po dnevni sobi, ko se je pa v smukaško prežo spravila, sem pa tisto plenico pod njo porinil. In mi je bilo v hipu jasno, zakaj je imelo bogo ščene tako napet trebušček, saj je iz sebe izrinila več, kakor je bila sama težka! Čisto malo je manjkalo, pa bi en ogromen kup iz želodca še jaz dodal, a mi je vseeno uspelo tisto plenico na vrt zabrisati v smetnjak, ne da bi bruhal. Potem sem enega na vrtu prižgal, da sem bil vsaj malo na svežem zraku, vmes sem pa ščene od vrat odganjal, da mi ni sredi noči na vrt pobegnila. Vrat pa seveda nisem smel zapreti, tisti smrad je namreč moral ven!

No, zdaj v posteljici spi pod mojo mizo, na škripanje mojega stola in klofanje po tipkovnici se je nemudoma navadila. Če se bom pa jaz navadil, da bom s plenico za njo po bajti tekal, je pa že drugo vprašanje …

Pripis ob štirih zjutraj: kakšen liter je bogica zbruhala. V polnilec za moje jamarske baterije. Ni bil priklopljen na elektriko …

Pripis ob pol petih: še malo smo kakali in malo smo bruhali. Že dopoldne bom moral kupiti nove plenice …

Aj, ja …

Lia

  1. Nina
    18. marca 2016 at 10:25 | #1

    Hahahahaha, welcome to the club 🙂 Komaj čakam nadaljevanje 🙂

  2. Marko P.
    17. marca 2016 at 17:35 | #2

    Glavna junakinja knjige Očkov kotiček 4 bo Lia?

  3. Katja
    15. marca 2016 at 10:16 | #3

    Zdaj boš pa varen pred medvedi, hehe 🙂 …
    Pa tvoji nočni “sprehodi” očitno ne bodo več samo do bencinske …
    To bo še zanimivo branje.

Comments are closed.