Že ko smo se menili, da bi šli spet v Južni rov, ki se je končno malo odprl, sem predlagal, da naj gredo garači širit in kopat naprej, jaz bi pa tisti zadnji res ozek in nizek odcep malo razširil, pa nihče ni bil zares navdušen nad mojo zamislijo. Da pojdimo naprej, samo naprej, da tam je akcija, s čimer sem se sicer strinjal, ampak vseeno sem hotel tisto zadnjo jebo malo razširiti. Da bom sam nesel dol dodatni vrtalnik in vse. In so potem popustili, ker pametnejši itak vedno, pa ker so pametnejši, so s sabo vzeli tudi dodatno hrano in astrofolije. Zakaj? Ker če bom tisti zadnji del širil, bom itak vse razbil in bo vse dol padlo in se en teden nazaj ven ne bomo prebili! Pa malo so računali na jamarske reševalce, ampak tle sem bil pa jaz pametnejši, sem kar povedal, da reševalci so pametni, da bodo verjetno samo na začetku rova par skal naložili, da ne bo smrdelo ven, ter zaključili z akcijo …
Kakor koli, navsezgodaj smo najprej dobili sporočilo od Tomaža Grdina, da so končno rodili, kar smo vzeli za totalno dobro znamenje, da moramo hitro dol, da Južni rov se bo odprl do nezavesti, in ko je šel prijatelj verjetno utrujen spat, smo se Tom, Jure, Miha, Jasna in jaz zapodili v Čaganko. S sestro sva šla zadnja in bolj počasi, ker sem bil obložen ko konj, da bom tisto zadnjo ožino širil, in itak sem že med potjo preklel vse, kar se prekleti da, ker se je spet non stop zatikalo in mi je spod čelade dobesedno teklo. Sem potem res malo tolkljal in razbijal, a kakšnega velikega efekta ni bilo, zato sva se napotila h garačem na koncu novoodkrite dvorane. Sem kofe pristavil in smo pavzo udarili, pa malico kakopak tudi. Na površju je bil praznik, kar se je poznalo tudi na naših menijih. Šunka, špeh, salame, siri, klobase … Celo en pobarvan pirh sem Tomu dol prinesel (ker se v ožinah potem tako milo v nosove ujame!), a je bil malo razbit, sem se zasekiral. Pa me je prijatelj potolažil, da bo čisto okej, da njegova žena jih bolj razbije, ko jih k žegnanju nese, kakor sem ga jaz, ko sem ga pritrogal v globino 200 m! Klobase nismo jedli, ker jo Jure ni hotel iz polivinila vzeti, da bo dlje trajala, smo pa po malici ko naša kuzlica na kakršno koli hrano skočili na Mihatovo potico. Je bila res dobra, ker s filo sploh niso šparali! Potem smo se pa na delo spet vrgli. Tom je malo počival, ker ga je dokaj velik kamen po roki udaril, potem je malo počival Jure, ki mu je kamen sprednji zob razbil in se je na delo vrgel Miha, ki mu je kamen pa arkado raztolkel. In je bil končno videti kakor karatejec, ki cele dneve ne trenira samo nakazane udarce, medtem smo pa Jureta tolažili, da se skoraj nič ne vidi, da nam ne bi ven ušel! Sem celo po transportki pobrskal in par lekadolov našel, da sem ranjence potolažil, le Jure se je branil, ker ga je Miha nahecal, da so to tableti, ki se jih mora vzeti analno. In se je bal, da mu bom arcnijo z umazanim prstom res kam zarinil … Tudi jaz sem se potem na delovišče spravil, da vidim, kaj je to za en vrag in je bilo res hecno. Namreč, pod strop podora smo se zarinili in ko udariš po kamnu, ta zaradi gravitacije pade dol, direktno proti obrazu. Ki ga, ker je ozko za popizdit, ne moreš umakniti …
No, zgleda da sem bil jaz najbolj izkušen (ali bojazljiv, kakor se vzame), nisem nič fasal, sem pa verjetno zato toliko bolj spet trpel na poti ven. Sem ziher 10 litrov vode iz telesa iztisnil v tistih ožinah! Plus enkrat vmes se mi je naramnica na transportki strgala (ja, je bogica res že nekaj dala čez!), da se je še bolj zakompliciralo, a smo taprvi, ki smo ven pokukali, še malo dnevne svetlobe ujeli!
Seveda se že načrtuje nova akcija, ker v nadaljevanju tako piha, da bo kmalu spet zagotovo kakšna nova dvorana, ampak jaz si bom pa tokrat res par dni modrice doma lizal …
Aja, zdaj sem se spomnil, da brez rane tudi jaz nisem. Levo uho imam rahlo raztrgano in v krastah, ampak to mi ni jama naredila, temveč kuzlica. Je razigrana kroge po dnevni sobi štepala, jaz sem jo pa na vseh štirih malo hecal vmes in je enkrat, ko je s polno brzino mimo mene prišibala, mimogrede še uhelj v igri šavsnila …
