V soboto ob nemogoči jutranji uri smo se v Stropnici pri Čaganki zbrali jamarski reševalci RC Novo mesto, da malce obnovimo znanje, zbledelo med zimskim spanjem. Pa se nam skorajda ne bi izšlo, saj je najprej deževalo in pihalo, potem je pa malo padal ledeni dež in malo sneg. A smo zdržali, ugotovili pa smo, da vsega tudi še nismo pozabili. Zaključili smo okoli osmih zvečer z golažem v bivaku, ki ga je skuhala Jasna, večina jih je odšla domov, Tico, Bor, Jasna, Urbi in jaz pa smo prespali gor. Še pred osmo sta naju zbudila Tom in Grdin, da gremo na tlako v Južni rov, kjer smo zadnjič končali. Najprej so se v luknjo spustili Tom, Grdin in Bor, da smo ostali še malo pokofetkali, kakšno urico za njimi smo pa še mi izginili v primerjavi z zunanjimi temperaturami toplo jamo. Najbolj napaljen od vseh je bil itak Tom, mi je njegov zlati sinko zaupal, da je baterije za vrtalnik že v petek polnil, za vsak slučaj, če v soboto ne bi bilo elektrike! Južni rov na globini nekaj čez 200 m kopljemo že nekaj let. V tlorisu načrta Čaganke se lepo vidi, da teče v izraziti prelomnici, dokler se ne konča do stropa zarušen. Domnevamo, da je v teh fosilnih rovih nekdaj tekla voda, ki je vse skupaj tudi izoblikovala, ko pa je poniknila oz. si izrezala pot v globino, se je rov zarušil. Pred nekaj leti smo začeli slediti prepihu in kopati v nadaljevanju, a je bilo zaradi nagrmadenih kamnitih blokov delo nadvse nevarno, dokler se nismo spomnili in začeli kopati povsem pri stropu, od koder se nima več kaj zrušiti …
Ko sem pred končnimi ožinami z Urbijem čakal, da se prikažejo garači, da jim skuham kavo in jih potem pri delu zamenjam, se je najprej izza skal privlekel Bor. Ga ne vidim velikokrat navdušenega, a tokrat je bil. Ko je najprej omenil, da je izkopani rov, dolg skoraj 60 m in mestoma ozek, da se komaj zvlečeš naprej, nikjer pa širši od povprečne kanalizacijske cevi, rov za taprave jamarje, sem zadevo vzel kot kompliment, ko je pa povedal, da jim je uspel preboj, mu pa nisem verjel. Šele Tom (z razbito ličnico) in Grdin sta mi s sijočimi obrazi brez besed potrdila, da je preboj res uspel! Sem takojci pristavil za kavo, da proslavimo, kakor se spodobi, le toliko sem počakal, da so Bor, Urbi, Tico in Jasna odšli proti površju, saj se jim je mudilo domov. Da bi bilo torej več kofeta za nas, i smo ostali. Jah, kaj čmo, takšen sem. A je kazen že takoj prišla, je vmes zmanjkalo plina, a nas ni motilo, smo kar napol kuhano in skoraj mrzlo v dušku požrli, da smo se čim prej v rov zapodili, da izmerimo nove dvorane. Mi je šlo kar dobro, firbec v ožinah pomaga, le povsem na koncu, kjer je Tom razširil le toliko, da se je s težavo zguzil naprej, me je malo stisnilo. Ker sem večji od njega. Če bi s kavo samo še Snikers pojedel, recimo, zagotovo ne bi prišel čez, pa že tako mi je skoraj 10 minut vzelo za švoh meter dolžine! In to, da je kakšen meter za mano tiste najhujše matrarske spuščal prijatelj Grdin, niti malo ni pomagalo. Saj se je že vnaprej opravičil in sem mu dovolil, da spusti plinov, kolikor hoče, ker sem bil prepričan, da jih bo dobil Tom v nos, saj je proti njemu pihalo, a nisem računal na to, da če ozko luknjo s telesom povsem zapreš, se tok zraka zna tudi obrniti …
Dvorano smo izmerili in čeprav se še nadaljuje (v ožini pod stropom prepih kar zažvižga okrog ušes), energije za delo ni bilo več. Raje smo se sprehajali po rovu in odkrivali vedno nove detajle, ki jih je v 110 metrskem rovu seveda kolikor hočeš. Tom in Bor sta se, ko so se kot prvi znašli v novih delih, recimo zarinila v stranski rov in mu sledila nekaj deset vijugavih metrov navzgor, dokler ju ni zaustavilo brezno. Seveda sta prav po jamarsko vanj takojci veselo zabrisala kamen, da slišita, kako globoko pade in kamen je prižvižgal mimo Grdina, ki je pa spodaj štrfnaril v neki drugi luknjici …
Ven je šlo seveda spet težko, ampak so se nasmehi kar sami risali na ustnicah, takšen preboj namreč ne uspe vsak dan! V zunanjem bivaku se je nasmeh Tomu še bolj razširil, nama z Grdinom pa malce zamrznil. Nas je na mizi namreč čakal lonec s še toplo večerjo, ki jo je skuhala Jasna, preden so odšli, na njem pa je bil napis, da je vsebina vegetarijanska. Je Tom jedel, midva z Grdinom sva pa iskala hrano za naju mesojedca, a ker tople ni bilo nobene, sva pač požrla principe in tisto vegetarijansko gosto fižolovo juho z makaroni tudi. Pa je kar teknila, moram priznati …
Švoh špricarček s kavo za nagrado v najboljši bistriški gostilni in zaskrbljen obraz gospodarice, ker nas toliko časa ni bilo. Je bila celo tako zaskrbljena, da je tudi ona svoja načela poteptala in spet na moj blog skočila pokukati, če sem morda že domov prišel in se nič pri njej zaustavil! Kar se pa seveda skoraj ne more zgoditi, saj moraš dobro novico vedno deliti z ljudmi, katere tudi spravi v dobro voljo. Smo utrujeni žulili kavice in špricarčke, vmes so pa čestitke v obliki kratkih sporočil prihajale od ljudi, ki sem jih obvestil o uspehu. Najbolj izviren je bil pa spet Marko Z. ki je le kratko napisal, da šale ne razume. Ampak se je potem omehčal in obljubil, da bo eno sladico ob priliki scumpral, ki se bo imenovala Čaganka, da bo jama res imela vse, kar jama pač mora imeti!
In ker je imel Grdin s sabo tudi telefon (da ga pokličejo, če bi izbranka njegovega srca morala predčasno v porodnišnico menda!?), je še par fotk napravil, ki so nalepljene spodaj …
