Simpatija

Danes sem se moral v Ljubljano odpeljati ob uri, ko ponavadi spat hodim. In sem se moral celo pot zadrževati, da nisem vsem, ki jih poznam, fotko jutranjega sonca s poti poslal, da vidijo, ker car sem, ob rani uri že pokonci. V Cankarjevem domu je bilo potem malo bolj zaspano, edino ob vprašanju, ali sem tudi jaz imel takšne simpatije prek interneta, kakor jih imata glavna junaka v mojem mladinskem romanu, sem se povsem razbudil, ker sem najprej mislil, da me otroci zafrkavajo. Ampak, kaj pa otroci vedo, kdaj je internet prišel! Sem kar iskreno povedal, da ko sem bil jaz mlad, skorajda še elektrike ni bilo in so seveda mislili, da se hecam …

Ko sem končal z nastopom, je bilo pa še dovolj zgodaj, da mi je skorajda uspelo Marka P. iz postelje vreči in sva se od njegove pisarne kar peš napotila na super kofe nekam proti centru, čisto blizu menda. Pa potem ni bilo tako blizu, imam občutek, da je prijatelj kavarnico izbral ne le zaradi dobre kave, temveč je še jutranjo fizkulturo hotel sproti odkljukati!

Kavica je bila dobra, no, obe sta bili, ker sem deklici razložil, da sem bolj vaški in da kar njej prepuščam izbiro, naj mi nekaj dobrega skuha in mi je postregla z neko etiopsko. Tisto, ki jo pobirajo, ko opicam iz riti pade, si bova pa naslednjič privoščila …