Sem par dni nazaj odskakljal v Špar po kosilo (otroci so lačni, žena zaposlena, edin jaz se po riti praskam in bi lahko kuhal, če bi seveda znal) in se pri blagajni prav rutinirano pripravil na vedno isto zgodbo. Imate Špar kartico? Ne. Pa jo hočete imeti? Ne. Šele potem vzamejo mojo plačilno kartico in zaračunajo. Njihova pravila pač. Ampak tokrat je bilo malo drugače. Gospa ni vzela kartice. 10 evrov, je rekla in ignorirala mojo kartico. Sem ji jo še malo bolj pod nos pomolil, a je ni vzela. Točno 10 evrov. Še bolj sem ji kartico pod nos pomolil, pa je spet ni vzela. Okroglih 10 evrov, gospod. Ja, okej, sem bil že malo nejevoljen in ji rinil kartico, plačam s kartico. Tokrat jo je vzela, jo porinila v aparat, vmes mi pa kakor mimogrede zabičala, da moram it loto vplačat. Sem bil iskren in priznal, da nič ne štekam. Ja, veste, je zažlobudrala, okrogla cena, to je za loto! Zadnjič enkrat je ena gospa imela račun za okroglih 7 evrov natančno (okej, to ni lih okroglo in sem jo že hotel prekiniti, pa se mi potem ni ljubilo) in sem ji rekla, naj gre loto vplačat in je šla in je po nazaj prišla in povedala, da je štirico zadela! Prodajalka je res povsem v veselje padla in sem ji kimal, češ, super, ampak ko sem potem vzel vrečko s hrano in se napotil proti izhodu, sem jo pogledal in mi je s prstom pokazala proti stojnici z lotom. In, evo, priznam, mi je bilo nerodno, da bi kar ven odkorakal in sem proti lotu zavil. Enkrat so me že s solato spravili v zadrego, pa tokrat se spet nisem povsem suvereno počutil in sem samo tako zaradi lepšega proti lotu zavil, potem sem pa nameraval proti izhodu spet pičiti, a ko sem se skrivoma uzrl prek rame, me je tista prodajalka še vedno gledala in se mi smehljala. Zato sem do konca do pulta za srečke in podobno zavil in malo zamencal tam, tam me je pa že prodajalka sreče zagrabila. Da kaj želim. En loto, sem zajecljal. Za koliko? je vprašala. In sem bil v zadregi. Kaj pa jaz vem, za koliko se loto kupi! A mate za 10 evrov, sem se potem spomnil nenadoma. Ja, to je pa še z lotom plus. No, pa še tega dajte, sem bil odločen in sem ob hoji iz trgovine tisti listek pospravljal zelo zavzeto v žeš, da ne bi rabil pomahati trgovki s hrano, ki me je vsa vesela še kar opazovala …
Sem v sredo potem rezultate pogledal, in, tibogca, bi skoraj na rit padel! Štirico sem zadel! Sem bil tako vesel, da če bi imel službo, bi nemudoma dal odpoved, potem sem pa pogledal, koliko sem zadel in četudi bi imel službo, ne bi dal odpovedi! Za štirico dobiš okoli 3 evre! Bemti! Sem se odločil, da bom naslednjič, ko bom šel tja po hrano, tisto prodajalko poiskal in ji povedal, da sva zadela štirico in da mi dolguje 3,5 evra, pa da vidimo, vmes je pa Tico poklical in sem mu seveda o tej štoriji zblebetal. In je, vešč igralec n srečo, predlagal, naj ji naslednjič raje sto evrov na čelo nalimam in jo prosim, da mi sedmico napove …
Ideja mi je všeč, samo ne vem lih, če bom imel pogum uresničiti jo …
