Kar imamo kuzlico, je vse super. Veliko več se gibam, ko skačem za njo in gledam, kam ga bo pritisnila (čeprav, to se izboljšuje, včasih že celo pocentrira na plenico!), otroci so tudi bolj v kondiciji, ko po celi hiši iščejo copate, pa bančni račun se nam pospešeno prazni. Čeprav, za to zadnje ne vem lih, ali spada v rubriko super!?
Danes, ko so bile zunaj skoraj blago poletne temperature, sem si kofe in sobotno časopisje privoščil na vrtu, je bil res gušt. Le pri branju nisem bil povsem zbran, ker čeprav je kuzlica šele par dni pri hiši, se obnaša, ko da je ves svet njen in jo je povsod dovolj, le na našem vrtu ne! A sem jo poštudiral, ne dam se jaz tako zlahka z dnevne rutine iztiriti! Ko mi izgine z vida za dlje ko 5 minut, le s plastičnim kozarčkom poropotam, v katerem imamo odmerjeno dnevno količino njenih briketov, in pasje seme priteče v 3,6 sekundah! Se ne hecam! Požrešna je, ko da 4 mesece ni jedla in čeprav smo dnevno količino briketov za njeno težo in starost povečali za najmanj pol, ji nikoli ni dovolj hrane. In pol hrane poje že s tem, ko priteče k meni, ko izgine in jo pokličem z ropotanjem posodice, čeprav ji vsakič za nagrado dam le par briketkov! Se mi zdi, da jo pitamo ko plemenskega pujsa, pa kuzlica niti kilo in pol še nima! Ima pa sluh dober, ko poropotam z briketi, ni pomembno, kako daleč je in kako v ulici ropota, ona sliši in pribrzi, da ob nogi obsedi z nazaj zalizano frizuro, ko da se je z mopedom pripeljala!
No, danes sem sedel torej na vrtu in kofetkal ob časopisih in sončku, vsake toliko sem pa s skodelico briketov poropotal in je bilo vse, kakor mora biti. Potem je pa predraga soproga vrnila se iz trgovine in mi je sicer nekaj razlagala o posteljici za psa in podobno, a je nisem povsem zbrano poslušal, le tu in tam sem pokimal. Ona si je to razlagala, da se strinjam in je popokala vse otroke in kuzlico in so v pasjo trgovino odpeljali se. Ker tam v pasjih trgovinah niso po juhi priplavali, vedo, če stranko s psom dobijo v trgovino, je stranka pečena. Ko otrok v trgovini z igračami zatrmuli, mu kupiš kakšno malenkost, pa je, kako boš pa kuzlici dopovedal, da moraš vse, kar je zvlekla na sredino pasje trgovine, potem tudi plačati!?
Ja, nisem bil preveč vesel, ko so se vrnili domov, obteženi z nakupovalnimi vrečkami ko za božič! Ko so prvič domov prišli (še ko so bili brez kuzle) in so šli po živež in vse hišne potrebščine, so prišli z manj vrečkami, pa nas je več in vsi smo težji od pasjega zmeneta!
Kakor koli, nisem bil tako navdušen kot otroci, ko sem soprogo mi drago poslušal, kako si je kuzlica sama izbrala novo posteljico, pa odejico, pa milijon igračk pa novo ovratnico (ki so v bistvu nekakšni trogarji) pa … Ampak, ja, so bili vsi tako veseli, s kuzlo vred, da nisem preveč nergal, kaj bi družini veselje jemal! Sva potem s soprogo drago na vrtu skupaj še en kofe spila, kar se je pa izkazalo za napako, ker je moja predraga ugotovila, da zdaj bi pa lahko že dežnik sušilec za perilo na vrt postavil. Pa takrat še nisem vedel, da je to napaka, šele ko sem začel v zemlji ob terasi iskati cev, zabito v zemljo, kamor tisti dežnik postavimo, sem se spomnil, da sem jo ven potegnil, ker je bila prekratka in jo je teža s perilom obloženega sušilca povsem nagnila. Sem predragi jeseni, ko smo nehali sušiti oprano perilo zunaj, obljubil, da bom to spomladi popravil, zdaj se je pa spomnila. Itak da se je, vsega se spomni, kar obljubim, čeprav sem najprej poskusil kar nekaj impro scumprati. Ni dovolila, češ da takšne impro rešitve potem obstanejo za par let. Kar je čisto natolcevanje, vam zagotavljam, a ker je bilo res lepo vreme, sem se lotil tudi tega. Sem celo cev prave dolžine in premera našel in celo naravnost v zemljo mi jo je uspelo zabiti, sem bil tako ponosen, da sem kar komplet družinski konzilij sklical, da so me občudovali. Pa verjetno so me pohvalili samo zaradi lepšega, le kuzlica se mi zdi da je iskreno mahala z repčkom, je verjetno mislila, da bo kaj za jest dobila. No, saj sem ji potem frcnil dva briketka, ker je bila res edina iskreno vesela, kako sem tiso cev naravnost zabil …
Sem potem vtaknil dežnik za sušenje perila v cev in je stal pokončno ko stolp v Pizzi, ampak ne zaradi cevi, v zemljo zabite, le ena prečka je bila zlomljena. No, saj je zlomljena že ene dve leti in jo vsako leto nanovo z lepilnim trakom povežem, a tokrat se je moja predraga spet uprla. Da to ni nič, da tako s selotejpom lepim, da potem pa vse postrani visi in da to ni za nikamor. Sem se zbunil, da letos bo drugače, da letos bom s silverjtejpom, da ta bo pa držal, pa se ni dala. Ali popravim, kakor se spodobi, ali pa bomo nov sušilnik dežnik kupili. Pa saj nisem škrt, res ne, briga me za tistih par evrov (no, manj ko sto zagotovo!), ampak se mi res zamalo zdi plačevati za nekaj novega, ko je pa pri starem samo ena palica zlomljena in če jo povijem s selotejpom, čisto zadovoljivo drži kakšen teden ali dva. Potem se malo povesi, ampak ne popusti povsem, če bi pa letos s silvertejpom …
No, soproga se ni dala, da tokrat pa ne bo popustila. Sem razmišljal, ali naj se v Merkur po novo cev zapeljem, kar bi bilo še najhitreje in najceneje, a se mi čisto zares ni ljubilo. Sem se zamišljeno zagledal v ročaj od metle, ki je tudi iz tanke pločevine in skoraj perfektnega premera, a ko je soproga predraga videla, kam sem fiksiral pogled, je znorela. No, saj ni, le rekla je, da metle ne da! Da je zadnjič že Pin en ročaj zlomil in smo bili brez metle skoraj mesec dni, ker se v trgovini nihče ni spomnil kupiti drug ročaj. Smo se vedno spomnili na to šele, ko smo po terasi kaj prevrnili …
Sem popustil, saj sem e celo strinjal z njo, da če bi metlin ročaj vzel, bi bili potem spet dolgo brez metle in sem se že skoraj vdal v usodo, da se bom v trgovino odpeljal, ko sem še eno idejo dobil. Sem se zapodil v garažo in zagotovo vsaj uro dlje kot če bi se zapeljal v trgovino, iskal primerno cev. Ko sem pa skoraj že obupal, pa jaz zelo težko obupam, sem jih pa zagledal. Moje stare smučarske palice. Sem jih že parkrat hotel zabrisati med staro železo (no, na odpad, čeprav so iz aluminija), pa mi srce nikakor ni dalo. Sem se vedno potolažil, naj kar bodo, da hrane ne rabijo, kisika tudi ne, prostora v garaži imam pa več ko dovolj! Sem vzel eno palico, jo malo premeril in je bila idealna. Sem pod pazduho še žagico za kovino stisnil, pa par kovic, vrtalnik, svedre, meter in še kaj in čez eno uro je bil dežnik za sušenje perila ko nov. Sem spet konzilij sklical in spet je samo kuzlica z repom migala od veselja (ja, sem ji stisnil 3 briketke pol), drugi so se pa krohotali. Pa me to zelo ni motilo, kaj pa potem, če je zdaj v sušilec vkomponirana retro Elanova smučarska palica?! Je nekoč smučala dol s Triglava in ni vrag, da tudi sušečih se gat ne bi zdržala …
