Kuzlica je pri hiši menda že dober mesec. Morda celo več, se mi ne ljubi iskati, kdaj smo jo pripeljali, ampak itak se nam zdi, da je pri nas že sto let. Povsem se je že vživela v hišni red. Danes sem jo slišal na posteljo v spalnici skočiti tri minute pred alarmom, ki ga ima moja predraga soproga nastavljenega, da jo zbudi za na tlako. Čisto mirno in počasi je legla k najinim nogam in mirovala, ko se je pa budilka oglasila čez par minut, je pa ko tiger skočila na mojo predrago in ji s skakanjem, grizljanjem, laježem in cviljenjem povedala, da je čas za papico in hiter skok na vrt za hišo. Sem tudi jaz vstal, kar jo je malce zmedlo (kuzlico, ne predrago) in sem izvedel, da ima izredno uro v glavi. Kuzlica, kakopak, ne moja predraga mi soproga! Edina težava je, da kot jaz ne loči delovnika od vikenda ali praznika, in budi ob isti uri v petek in svetek …
Tega pa seveda ne vem, ker načeloma ne elektronske ne pasje budilke sploh ne slišim, zbujam se namreč malce kasneje. Danes sem izjemoma vstal prej (čeprav so te izjeme čedalje pogostejše), sem imel namreč nastop na novomeški osnovni šoli Grm, ki jo obiskuje tudi moj najmlajši zlati sine. Ob podelitvi priznanj bralne značke. Lepo pripravljeno, lepo vodeno, nekajkrat sem učence uspel tudi nasmejati, pa mojega zlatega najmlajšega tudi, ki je narejeno jezen prišel domov, da kaj sem blebetal na proslavi, da so ga potem vsi zafrkavali. A zakaj ni bil na proslavi, da bi v živo slišal, kako sem si ga privoščil? Ker so bili lahko na proslavi le tisti, ki so za bralno značko prebrali vse knjige. Verjetno si je moj zlati najmlajši sinko mislil, da če je pisateljev sin, da pa morda ne rabi brati …
