Nova jutranja rutina

Tudi v petek sem moral zgodaj vstati, sem imel nastop za osnovnošolce v Mestni knjižnici Ljubljana, v Pionirski. Nič ne tajim, sem bil zaspan, a ko so otroci s pantomimo zaigrali par prizorov iz mojega romana Iskanje Eve, sem se razbudil. Ker sem si prav živo predstavljal sramoto, ki bi izbruhnila, če prizora ne bi prepoznal! Na srečo so ful dobro zaigrali, tako da sem z lahkoto uganil, plus neizmern sem se zabaval. Naredili so še križanko na temo mojega roma in narisali strip, pa zelo navdušeni in firbčni so bili, tako da je kar prehitro minilo …

Sem se odpeljal domov, preoblekel in odbrzel v klub, kjer smo naložili vso opremo za sobotno in nedeljsko jamarsko akcijo in pičili proti Čaganki. A tokrat se v Čaganko nismo podali, smo se spravili očistiti smeti neko jamo tam v bližini. S Perotom sva jo ponoči opremila, ko sva okoli enajstih zvečer končala, sta se pa že Jasna in Tico pripeljala, da smo v najboljši bistriški gostilni par špricarčkov spili in bili ob pol dveh zjutraj že v postelji v bivaku pri Čaganki. In čeprav je našega predsednika najbolj skrbelo, če se bom res prikazal ob osmih pri jami, smo se v pogon spravili že ob sedmih zjutraj in bili pri jami že ob pol osmih! Kjer se nas je zbralo kakšnih 16 članov Jamarskega kluba Novo mesto in smo še pred soncem v roke pljunili ter se smeti lotili! V jami jih je bilo kakšnih 50 kubičnih metrov, saj brezno prav priročno leži ob cesti in praktično niti zaustaviti ni bilo potrebno, da so izginile! Ko smo ven vlekli dve veliki traktorski gumi, sem si prav predstavljal, koliko truda je potrebnega, da sta se spravili v jamo (praktično nič, vse opravi gravitacija, ti se ob prizoru le zabavaš!) in koliko, da smo ju spravili ven (ogromno ogromno, saj sta se zaradi velikosti nenehno zatikali!) …

Prav vsi smo garali, tudi kosilo smo jedli izmenično, da se delo ni ustavilo, le gospod Grah je nekako uspel tako se v delovne izmene zriniti, da je lahko šel na malico ene šestkrat! Pa nismo bili zelo jezni, ker kadar je, je vsaj tiho!

Najprej je bila akcija načrtovana za dva dneva, a ker smo bili pridni in ker v jami veliko smeti za naslednji dan ni ostalo, smo še dodatno pljunili v dlani in potegnili v globoko noč ter jo do konca očistili. Potem smo še malo ob ognju posedeli, da so si utrujene mišice in pekoči sklepi malce opomogli, nekaj pojedli, potem se pa domov odpravili. No, kakor kdo, saj smo Pero, Jasna, Tico in jaz morali še vse stvari v bivak pri Čaganki odpeljati in ko smo tam vse zložili, je bila ura skoraj polnoč, pa malo smo še počvekali in smo bili spet na pol dveh. In smo kar tam gor prespali, ampak na srečo je bil z nami tudi Pero, ki je potem že ob sedmih zjutraj vstal in zunaj zakuril, da ga ni zeblo med opazovanjem sončnega vzhoda, pa kavica je zadišala in smo bili ob osmih spet vsi pokonci … Sem se moral parkrat prav uščipniti, da sem verjel, da sem res spet pokonci, ko sonce še niti greje ne!

Med kofetkanjem je potem Pero, ki ga že nekaj časa ni bilo tam gor pri nas, ugotovil, da se prav vidi, koliko jamarjev hodi v našo Čaganko, da je pot vidno shojena in uhojena, pa mu nobeden od nas ni imel srca povedati, da opazuje stezo do poljskega sekreta, tisto do vhoda v jamo pa sploh ni opazil, ker očitno ni tako močno shojena …

Doma sem celo še kosilo ujel in potem časopise polovil ob kavi na sončku prav z užitkom. Ja, je neko zadovoljstvo, ko napraviš dobro delo, čeprav je naporno. Ena jama je očiščena, smo pripravili prostor za nove smeti. Pa me zelo ne moti, če sem iskren, saj tisto vodo potem sami pijejo …