Včeraj jamarski, danes reševalski. Tečaj. Novi tečajniki za jamarje reševalce pripravnike in jamarje reševalce. Za popizdit zgodnje vstajanje in vožnja po dežju, malce pred Bledom pa skoraj sonček. Sedemnajst se nas je zbralo in smo skakali po manevrih in vrveh, a ko je enkrat vmes zaropotalo, sem takojci vedel kdo, kaj in zakaj! Reševalec Bojan, ki je medtem napredoval v vodjo izobraževanja pri Jamarski zvezi Slovenije, je zbranim kazal, kako se z vrvi reši poškodovanega jamarja. Seveda prek vozla in prek pritrdišča. A je bil ali preveč suveren ali pa so se mu rokice tresle zaradi treme, in enkrat vmes mu je v globino zgrmel ročni žimar. Ja, okej, nič posebnega, saj zato vadimo na steni, da se naučimo in so mu ga hitro pobrali in vrnili, vendar bi v resnični situaciji žimar po vsej verjetnosti zgrmel kam v brezno in reševalec in poškodovanec bi kot klobasa obvisela na vrvi. Bil sem malo stran in sem opazoval nek drug manever, a ko sem slišal kovinski tlesk, ko je žimar treščil ob tla, mi je kar ritka zaploskala od veselja. Ker sem takoj vedel, koliko je ura, reševalec Bojan pa tudi. Je s tiste vrvi kot sokol pogledal, kje sem jaz in še preden sem kar koli komentiral, je že vpil, da mu je na tla samo ključ za vijačenje padel! Ko da sem po župi priplaval. Sem vedel in on je vedel, da vem, a je vseeno poskusil. Pa še nekaj je poskušal potem me zamotiti, da bi pozabil in ne bi tega na blogu omenjal, a kaj, ko ne morem iz svoje kože …
Smo se zabavali skoraj do šestih zvečer, pa še velikokrat se bomo, saj so izpiti že junija. Pa potem sem na večerji v bližnji gostilni nagačenega medveda opazil in se fotkal z njim, da pokažem, da se jaz teh kosmatih beštij pa res ne bojim, ampak verjetno bi bilo bolj realistično, če bi ga zanesel ven na travo. A si nisem upal vprašati …
