Turneja

Že včeraj se je Grdin malce norca iz mene delal, da imam več nastopov v enem dnevu ko Metallica, danes sem pa že prvo šolsko uro moril sedmarčke v osnovni šoli Trebnje. In je bilo spet super, ker jim je bil roman všeč in je bilo mnenj in vprašanj malo morje, na srečo sem pa prej kofe dobil in mi je kar šlo. Po koncu se kaj obirati nisem smel, saj sem imel že čez švoh uro že nastop v osnovni šoli v Brdu pri lukovici, kjer je bilo pa še bolj zanimivo, saj so otroci pripravili kar tri zaigrane prizore iz knjige. Zabave polna kapa! Pa še nekaj selfijev z otroci in nekaj podpisov in sem že letel proti Domžalam, ker mi je sestra obljubila kosilo. Se mi je pa že med vožnjo oglasil mehur, prav grdo, vsi tisti kofeti in vode so si naenkrat zaželeli pogledati, kakšno je kaj vreme v Sloveniji. Imam sicer veliko težavo z javnimi stranišči, tistimi na bencinskih servisih pa še sploh, a ko se mora, se pač mora. Sem v križišču zavil proti bencinski namesto proti sestrinemu stanovanju, ker do nje ne bi zdržal, a sem seveda falil križišče in ko sem na telefonu vtipkaval najbližjo bencinsko, se je že počasi oglašala panika. A me je navigacija pravočasno pripeljala do bencinske, a z napačne smeri, zato sem moral narediti še en ovinek. Panika je bila pa že na kvadrat, pravilne poti zagotovo ne bi več mogel poiskati. zato sem kar tam napačno parkiral in stekel proti Petrolu. Saj normalen človek bi šel direkt na stranišče, a kot sem že dejal, imam probleme z javnimi sanitarijami, in sem šel najprej v prodajalno in kupil čike. Če je to morda pogoj za uporabo stranišča, da kaj kupiš, ker vem, da nikjer ne vidijo radi, da samo odložiš in nič ne kupiš. To je bila pa napaka, velika! Se mi je zdelo, da mi bo mehur dobesedno eksplodiral in bil sem sekunde od tega, da kar v hlače odtočim. Sem tam pred prodajalcem mencal, kakor da nekaj poplesavam in bilo me je na smrt strah, da ne bom zdržal, a ko me je prijazen gospod vprašal, če bom morda še kaj, sem se že začel ozirati po njihovi ledeni kavi in se v zadnji sekundi ugriznil v jezik. Ker je šlo res za sekunde. Da ne bom nič, le plačam, sem zastokal in divje mencal, ampak seveda mi je moral prodajalec še neke srečke ponuditi in nalepke zvestobe, preden sem tik pred eksplozijo končno lahko vzel kartico in odbrzel proti sekretu! V zadnji tisočinki sekunde, moram priznati! Kar pot mi je tekel po obrazu, ko sem končno lahko odtočil …

Potem sem seveda pri sestri pojedel kosilo, spil nekaj kav, odbrzel v Ljubljano, kjer sem pri Marku P. spet spil nekaj kav, ker ima ravno nov kofeavtomat v pisarni, potem sem ga v pingpongu nasral tri proti nič (kar mi je bilo sicer malo žal, ampak naj se vidi, kaj smo počeli pred desetletji v armiji!), potem sva pe še njegovo lepšo polovico pobrala doma in smo pičili v Sititeater na Ramba Amadeusa nastop, ki je povzročil za slabe dve urici smeha. Vmes je pa za dobro vago prišlo še sporočilo, da se je roman Iskanje Eve uvrstil med finaliste za nagrado Desetnica za najboljši mladinski roman leta, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev …

Jap, dobro je včasih napotiti se na turnejo …