Home > BlogXtreme > Deloven praznik dela

Deloven praznik dela

3. maja 2016

Je že tako, da če ne delaš, ko vsi ostali delajo, delaš, ko vsi ostali praznujejo. Dobro, saj ni čisto tako, prvomajski tabor pri Čaganki ni delo, a ker smo imeli v soboto tudi klubske izpite za jamarje pripravnike, lahko ta tabor, če čisto malo pretiravam, štejem tudi med šiht. Nekaj nas je gor odšlo že v petek, da pripravimo vse skupaj za večje število ljudi, pa da prvo trojico v jamo pospremimo. Kranjsko primorska ekipa se je namreč odločila popraviti vtis prvega obiska, ko jih je bogece Čaganka skoraj utopila, in so se na dno v Kalahari odpravili že v petek, da bi celo soboto delali, na površje pa se vrnili v nedeljo. So se pri meni doma ustavili, da so robo prevzeli, Dejan pa je bil tako olimpijsko pripravljen na tlako, da je prišofiral kar samo v dolgih gatah, da tam gor pri bivaku ne bi izgubljal časa po nepotrebnem. Posledično so bili vsi blokovski sosedi na oknih in posledično je bila primopredaja robe tudi zelo hitra. S Klemijem sva se potem v trgovino zapodila po košto za vse za štiri dni, pa še v najboljši bistriški gostilni sva tečajnike potem lovila in jih pivo silila piti, a ko smo ob zadnjih sončnih žarkih prišli pred bivak, je bila kranjsko primorska naveza še vedno zunaj. Olimpijski Dejan se je pri avtu oblačil v opremo, Vasja in Toni vsak s svojim pivom v roki sta pa mene prepričevala, naj Dejana prepričam, da nima smisla že v petek v jamo riniti, da bo v soboto zjutraj ravno tako dobro. Sem Dejanu samo tako na hitro potem omenil, kakšna revolucija se kuha in je hitro hitro odbrzel proti bivaku, v naslednjih treh minutah so bili pa že vsi oblečeni in so izginili v Čaganko. Klemi je potem za tečajnike udaril predavanje o prvi pomoči pri nezgodah v jamah, da smo lahko po Ančki skakali in ji prsni koš masirali, okoli enajstih zvečer sem pa v že bolj sproščenem ozračju ob ognju in pivih še jaz na hitro odpredaval o nevarnostih pri jamarstvu (to mi gre, razlagati o tem, saj sem skoraj vse tiste najbolj hecne vsaj deloma na svoji riti preskusil), potem smo pa klobase na žar vrgli in je kar prehitro jutro prišlo!

V soboto smo potem izpite udarili in skupaj s tečajniki garali skoraj do petih popoldne, dve ekipi sta se pa zapodili ena v Južni rov, druga pa na trenutno dno. Ko smo se vrnili v tabor na pasulj s klobaso, so pa dobre novice, ki so prišle prej jamskega telefona,  začele deževati – Tičar, Tom, Andrej in Tomažek so se prebili v gromozanske nove dvorane v Južnem rovu, Klemi in Anži sta meander na dnu podaljšala in poglobila (pa še bolj bi ga, če Klemiju macola ne bi padla v globino in spa potem skalo razbijala z glavami), gorenjsko primorska naveza je pa tudi podaljšala fosilni sifon v Kalahariju, ki tudi obljublja, da bo še šel!

Smo pojedli in malo pokofetkali, pive in vino so pa tečajniki lahko samo gledali ko kozel Kajfeževo zelje čez plot, zaradi česar je potem po senci s šibo dobil, saj jih je za nagrado, ker so bili na izpitih res pridni, čakal še spust v Dvojno katedralo. Torej direktnih 60 metrov šusa. So se eden za drugim navdušeno spuščali v globino, ven pa malo manj navdušeno rinili in je bila že globoka noč, ko sem zbral četico prvih petih in smo se vrnili v bivak. Ostale naj bi Grdin pripeljal, saj pot pozna ko lastni žep. In itak je že ekipa iz Južnega rova ven prišla, ko Grdina in ekipe še kar ni bilo, jih je po dolgem trapljanju po gozdu pozno srečala pamet, da so garmina vklopili, ki jih je do piv pripeljal! In so skupaj z nami poslušali novico o gromozanskih novih dvoranah in rovih Južnega rova, ki jih kar ni hotelo biti konec, le ekipa ni imela vrvi, da bi 20 metrsko brezno premagala. Smo podelili diplome, našeškali vse, ki so izpit naredili (vsi so ga naredili, saj so bili res pridni!), okoli pol dveh zjutraj smo se pa v postelje odpravili, saj nas je v nedeljo s tečajniki še nagradni spust v Čaganko čakal. In menda sem najbolj tečen človek na svetu, ker sem okoli treh veseli druščini ob ognju zabičal, da jih bo vsako dodatno pivo v jami dodatno jebalo, z njimi vred pa tudi mene, ki bom klobasal z njimi. Pa ni kaj dosti pomagalo, so praznovali praznik dela naprej, jaz sem pa tudi nekako zaspal. Ko sem bil ob osmih zjutraj prvi pokonci in začel ropotati, je pa Klemi ugotovil, da to je pa konec sveta, če moram jaz ljudi iz postelje metati. Je pa prvi s podstrešja prišel, saj ni vedel, da z njimi spi tudi Jernejeva kuzlica Živa, ki se je ponoči parkrat intenzivno praskala in kasneje še malo oblizovala in je kot vojak, ki je svašta že doživel, seveda pomislil, da sta se dva tečajnika vžgala in je komaj čakal na svetlobo, da je lahko pobegnil na varno!

Po prvih in drugih in tretjih kavah smo ob vse hujšem dežju malce spremenili načrte, sta se Tico in Jasna javila, da bosta tečajnike peljala na kavo v bivak v Severnem rovu, Tičar, Urbi in jaz smo se pa okoli desetih v Južni rov zapodili, da bomo izmerili nove dvorane in opremljeni z vrvjo in kovačijo pokukali še v neosvojene dele. Pot je bila dolga in ozka, packe so se zatikale, kjer so se lahko in kjer ne in ko smo končno prišli do delov, kjer še nihče ni bil, smo si vzeli majhen premor in krepko pomalicali. Se potem spustili v grozljivo blatno ter ogromno brezno in iskali nadaljevanje, ki ga pa kar nismo našli. Je bilo namreč ogromno lukenj in vse so obetale, šele ko smo skoraj obupali, je Tičar spet posvetil v temo tako ogromne dvorane, da je njegova svetilka ni mogla vse osvetliti. Jaz imam sicer boljšo svetilko, a sem s sabo vzel prazne baterije in je samo še malo brlela. Ja, kot resen in izkušen jamar vem, da moram imeti vedno dva neodvisna vira svetlobe in rezervne baterije in vse to sem seveda imel. Kakšni dve uri proč v Akustični dvorani, kjer sem pustil vse, česar nisem nujno potreboval, da bi šel v ožine čim bolj lahek!

Kakor koli, smo se v tisto dvorano lahko spustili prosto, brez vrvi (ki je itak nismo več imeli) in jo začeli raziskovati, nekje na koncu smo proti stropu pa odkrili prehod v novo dvorano. Na trebuhih smo ležali na nekakšni blatni polici in zrli v kakšnih 15 m globoko brezno pod nami in skoraj pozabili dihati. Toliko kapniškega okrasje na kupu ne vidiš pogosto, nekje pri strani pa je v globino hrumel pravcati slap. Smo že razmišljali, če bi vrv, po kateri smo se spustili, odrezali, če bi je bilo dovolj, ko je Urbi na desno odkril majceno luknjico in se zbasal vanjo, ko je začel vriskati, sva se mu pa še z Juretom pridružila. In smo obnemeli pred zagotovo najlepšo dvorano v vsej Čaganki! Strop je bil popolnoma raven, saj se je pred kdo ve koliko milijoni let z njega utrgal ogromen kos, ki je zdaj predstavljal popolnoma ravna tla tiste dvorane in hkrati strop spodnje kičaste dvorane. V stropu sta dve poki, iz katerih mezi voda in so po vsej dožini ko vojaki v vrsti ovešeni kapniki, s strani bruha voda, ki je ustvarila dve kičasti sigasti kopi, po tleh so posušene blatne potičke, ki tvorijo nekakšen vzorec človeškega prstnega odtisa, na koncu pa milijon najrazličnejših kapnikov vseh oblik in velikosti. Smo kar obsedeli tam in malce konteplirali, potem pa energijo zbirali, če bi šli štrik odrezati in se spustili tudi v naslednje brezno, a je na koncu nismo uspeli zbrati. Ko smo se namreč proti vrvi odpravili, smo čedalje teže hodili, saj se nam je na noge in telo prilepilo ogromno blata. In če smo prej zgoraj v lepi dvorani razmišljali o lepoteh jamarstva, smo med plezanjem po tistem štriku lahko razmišljali samo še o tem, ali bo jamarska oprema sploh zdržala vse skupaj …

Ko smo se napotili nazaj, smo pot začeli s stokom, otovorjeni ko bosanski konjički, povsod smo se zatikali in preklinjali in drug drugega drkali (to dokazano pomaga!)  in če smo nekje na sredini poti iz Južnega rova proti Akustični dvorani, kjer smo se spet zapodili na vrvi, še razmišljali, da bomo zunaj morda ob osmih zvečer, smo, ko se je na štrik prvi podal Urbi, revidirali načrt in predviden prihod na površje pomaknili proti deseti uri zvečer. Smo se zmotili samo za eno uro, v dež smo pokukali ob enajstih ponoči!

Tabor so že vsi zapustili, le Tomažek in Jani sta ostala, ki sta kurila v bivaku, da smo prišli na toplo in Jasnin makaronflajš sta pogrela, da smo malo k sebi priši in prvi dve pivi sta nam pomagala v rito zlit, da je prišla tudi energija, da smo lahko potem do pol treh zjutraj z odprtimi vrati v deževno noč leseno gajbico toliko ohladili, da smo sploh lahko zaspali …

S Tičarjem sva se potem najprej ustavila pred Dolenjskimi toplicami, da sva poročala predsedniku o odkritjih in kofe na njegov račun spila, potem sta se v Novo mesto pripeljala Tom in Anže, da sva lahko poročala tudi njima in na njun račun spila kofe in kokto, vmes je pa še Grdin se na hitro v gostilno pripeljal, da nama vzame merilno napravo in pogleda, koliko metrov smo pridelali. In ko sva s Tičarjem med zasrano opremo iskala distota, so naju gostje v gostilni zgroženo opazovali, saj je bilo parkirišče v hipu blatno, pa le nekaj kosov opreme vsa morala premetati! Novih rovov v Južnem rovu je za skorajda 300 metrov (nekatere dvorane so višje od 30 metrov!) in sva za nagrado takojci še en kofe dobila, potem sem pa končno lahko odpeketal domov k družini, ki je par dni nisem videl. Sem pojedel kosilo, vmes sem po telefonu pol ure razlagal Ticotu, kaj in kako, ko sem se končno hotel pod tuš odpraviti, je pa seveda Klemi priskakljal, da sva drug drugega informirala, potem se je pa že Anži pripeljal, da smo lahko skočili v Klevevž na najboljši del jamarstva – pranje opreme. In potem še na kofe v bližnji kafič, da smo se pomenili še o tistem, o čemer se še nismo, da sem domov prišel okoli devetih zvečer, a pod tuš seveda nisem mogel, ker je jutri šola in služba in so prej prišli na vrsto vsi trije zlati sinovi, ko sem za hip na telefon skočil, ko sem bil na vrsti za prho, je pa predraga mi soproga izkoristila prazno kopalnico. Sicer imamo dve, ampak komu se pa ljubi hoditi po stopnicah v nadstropje, da bi se malo opral, vas prašam!

Comments are closed.