Kamnolom

Tečajniki za jamarje reševalce pripravnike in kandidati za jamarske reševalce so se danes zapodili v kamnolom Lipica. V Vrhniki sem mimogrede pobral še Jokla in Katarino in verjetno je tudi zaradi lokacije, kamor smo bili namenjeni, beseda nanesla na konje. Jokl kavboj se je spet vrgel v jahanje, nekega žrebca maltretira po tanovem in čeprav je bilo še zelo zgodaj, smo dobili toliko insajderskih informacij, kako se žrebca ukroti, da je primeren za jahanje, da sem se jaz recimo šokiran povsem razbudil, kar prej ni uspelo trem Petrolovim kofetom, Katarina se je pa nekje vmes presedla v zadnjo klop … Ker moj blog ni opremljen s tremi iksi in ga posledično lahko berejo tudi mladoletne osebe, seveda v detajle ne smem (pa tudi malce nerodno mi je, kaj bi tajil), le to naj povem, da mora imeti pravi kavboj, ki hoče ukrotiti žrebca, s seboj robček, ki ga podrgne s sokom narajcane kobile … Ampak, moram tukaj citirati Džordžeta Balaševića, ki je pel, da če so lagali mene …

Kakor koli, v kamnolomu smo žrebca Jokla (in ostale kandidate za reševalce) takojci napotili v opremljanje smeri, da je malce energije pokuril (žlobudrati pa kakopak ni prenehal!), tečajniki so se pa najprej spopadli s teorijo. Posledično smo bili mi spodaj v senci podhlajeni, tečajniki na sončku gor pa opečeni od sonca. Cilj teh usposabljanj je, da se tečajniki usposobijo predvsem v manevrih, ki jim ne gredo najbolje od rok, zato smo v steni viseli skoraj do sedmih zvečer! In predelali milijon različnih manevrov. Še sreča, da je tu pa tam v senco zaneslo tudi Marka Z., da smo se lahko malo nasmejali, ker reševalec Bojan je imel tisti teden v mesecu, ko ni bil za hece …

Na poti do zasluženih pic smo v krožišču naredili po več krogov, ker nihče od nas, ki smo prvi vozili v koloni, ni vedel, kam sploh gremo, šele skupina Sežančićev nas je napotila v pravo smer. Ne veste, kdo so to? Sežanci so staroselci Sežan, Sežančani so malo bolj frišni priseljenci, kakšnih 20 let šele v teh krajih, Sežančići so pa malo bolj temni in najbolj frišni. Ampak so nas napotili v pravo smer, kot sem omenil, pice so bile pa tudi zelo dobre. Ali pa smo bili zelo lačni, kar je pa v bistvu isto. Pa samo Ticotu smo v krožnik gledali in kalorije šteli, verjetno zato, ker je nosila zlomil. Namesto da bi ležal v njih, je napol sedel kakor v naslanjaču …

Utrujeni pa nismo bili, vsaj jaz ne, saj sem lahko na poti proti Novemu mestu celo malo zakinkal. Čeprav sem bil sam v avtu …