Home > BlogXtreme > Nadzemno

Nadzemno

22. maja 2016

Ker nesreča nikoli ne počiva (zato je pa tako zmatrana) in se lahko zgodi v kateri koli jami, sem bil sprva vesel, ko smo se odločili reševalno vajo Jamarske reševalne službe narediti v Čaganki, a bolj se je datum vaje bližal, bolj sem bil živčen. Vsakič, ko smo šli v jamo, sem razmišljal, kako bi se rešil kakšen problem, saj čeprav je jama do globine 250 m pravzaprav dokaj enostavna, le bolj ali manj globoka brezna, je imelo vsako brezno vsaj en kompliciran detajl. Ali več, kakopak …
Zato sem imel malce mešane občutke, ko so šefi določili, da bom vajo prečmuril na površju, kot pomočnik Marku Z. Ne veste, kaj so mešani občutki? To je tisto, ko se tašča ubije z vašim povsem novim mercedezom! Zelo rad bi bil v jami, po drugi strani sem bil pa že zunaj dovolj živčen …
Z živčnostjo se je začelo že v petek. Pa tudi že prej, ko sem non stop nadlegoval našega poglavarja z vprašanji, v petek popoldne, ko sem ga iz trgovine klical, koliko pločevink piva je v platoju, sem mu pa dokončno dojadil. Mi je bilo naročeno, da kupim tri platoje, tam so imeli pa samo six packe in kako naj potem pretvorim eno enoto v drugo, če ne pijem piva?! Plus na domačem terenu nisem vedel, da je cesta zaprta v Črmošnjicah, da bi moral po obvozu čez Uršna sela in je kolonica veselo vozila za mano do zapore, komandantsko vozilo je šlo pa precej po obvozu in so imeli veliko prednost. Da oni bodo čez 3 minute v najboljši bistriški gostilni in kaj se to pravi, da mi domačini pa zamujamo, da kdaj bomo pa jedli, če bom šele ob enajstih zvečer zakuril in podobno jih je skrbelo, da me je res že krepko vest pekla. Sem še bolj na plin pritisnil, tam nekje pri Semiču (daleč daleč ob najboljše bistriške gostilne!) je pa direktno iz debele hoste na glavno cesto skoraj tik pred mano komandantsko vozilo zapeljalo, da smo se skoraj zaleteli! So imeli na srečo v kombiju Anžiča, ki je povsem sigurno točno stoprocentno vedel, kje morajo tri minute pred najboljšo bistriško gostilno z asfaltirane ceste v gozd zaviti, da se po gozdnih cestah odpeljejo 30 km nazaj proti Novemu mestu …
Tudi ogenj z žerjavico je bil pripravljen, ko so komandantsko vozilo končno uspeli iz blata izvleči (na srečo je eno izmed naših službenih vozil tudi landrover), smo na hitro vratovino popekli, pojedli in se v postelje spravili, ker so čez par uric reševalci še prehitro začeli prihajati …
Nekaj čez osmo zjutraj so se prvi že odpravili proti bivaku v Severnem rovu, ostale ekipe pa so jim sledile v časovnih presledkih, kakor so pač nabirali opremo. Vsi so bili zaposleni ko mravljice, le moje roke so bile brezposelne. In ker vsi dobro vemo, da so brezposelne roke hudičevo orodje, sem se na to že prej pripravil. Da bom skuhal golaž za vse, sem se odločil. Lenka, ki sem jo za par nasvetov že prej zaprosil, mi je med krohotom že vnaprej čestitala, da to pa je samozavest, prvič golaž kuhati za skoraj 40 ljudi, potem mi pa vseeno povedala, koliko česa kupiti in kako pripraviti. 10 kg čebule se mora ne pretanko narezati, vendar ne s paličnim rezalnikom, kakor sem sprva mislil bližnjico poiskati, mi je naročila. Pred bivakom malo pred deseto dopoldne ni bilo več veliko ljudi, ko sem se spravil kup čebule lupiti, a na srečo sta bili letošnji tečajnici zadolženi za izvlek iz vrhnjih dveh brezen in torej še na površju. In ko sta videli, kako sem se zadeve lotil, sta me kar odrešili z dolžnosti in oni dve narezali skoraj cel kup. A ne vsega, ker je prej komanda prišla, da morajo v jamo še preostali. Z Markom Z. sva v dnevnik zapisala vse, ki so se javljali prek jamskega telefona in ko so se reševalci pod zemljo končno k delu spravljali, se je pa na površju začela pravcata drama. Dobro, saj sva najprej v miru na sončku spila kofeta, potem se pa lotila še preostalo čebulo do konca narezati, ko sem pa zadevo potem v lonec stresel, bi me pa kmalu kap. Lonec je bil do vrha poln! Kam bom dal pa meso, sem ves zmeden zastokal, a me je Marko Z., ki občasno poleg jezika zna vrteti tudi kuhalnico, pomiril, da bo čebula padla. In je res. Sva čmurila tam na sončku, zapisovala javljanja iz podzemlja, kaj svetovala in podobno, pa čebulo mešala, kakopak. Lenka je rekla, da mora skoraj razpasti, toliko časa jo moram cmariti in je res razpadla. Še celo prijatelj Marko Z. je priznavalno pokimal, da se res lepo povsem razpustila in postala pravilno zlatasto kremno popražena, kakor mora biti. Ko sem čez čas šel v bivak po nov kofe, sem še česen zagledal in se spomnil, da je Lenka rekla, da moramo tudi ful česna v golaž dati in sva se jebala potem še s tistim in bi nama kar šlo, če naju reševalci iz jame ne bi ves čas motili z javljanjem, pa koren sem v kombiju zagledal, ko sem šel po čike, za katerega je Lenka naročila, da ne sme manjkati in sva še tistega potem na drobne kolobarčke secirala, ko je bila čebula že povsem kašasta in so okoli dveh popoldne nosila začela pot proti površju, sva se odločila pa še meso čebuli dodati. In je bilo res stresno, ko sem skoraj celo kravino nogo, nasekljano na drobne koščke, stresel v lonec in ni šlo vse noter, celo kupček se je naredil. Da bi kaj mešal, sploh misliti ni bilo! Pa teža je bila kar velika že in bi tisto ročico, na kateri je nad ognjem pisker stal, zagotovo zlomilo, če je s polenom ne bi podložila, a kaj, ko poleno tik ob ognju ne zdrži dolgo. Zgori! Šele pri tretjem, ko bi nama že tretjič poln pisker skoraj v ogenj zgrmel, sva se spomnila, da sva začela podporno poleno z vodo malce zalivati! Res prava drama in živčnost, vmes so naju pa pri delu kakopak ves čas reševalci motili, ki so nosila z Urbijem ven trogali! Ni blo za nikamor, vam povem! Na srečo se je meso toliko skrčilo, da sem lahko začel mešati. Še sreča, saj so nosila prišla že pod Sedemdesetmetrco, pa so bili koščki mesa na vrhu še povsem rožasti. Ko se je Urbi pripeljal v tretje brezno od zgoraj šteto, sva dodala še začimbe za golaž iz vrečke in vrečke potem skurila, razen ene. Da sva se naučila, katere vse začimbe so noter, da sva potem lahko lagala, da sva sama začinila. A je dober? Hja, tisti ravno pravi ščepec majarona je res pomemben, pa mleta kumina v pravi količini tudi pomaga …
Ko so bila nosila v zadnjem šahtu v rokah jamarskih reševalcev pripravnikov, je bilo meso ravno prav mehko, le glavo sva si še belila, kako zadevo zaliti, a prostora v piskru ni bilo niti za dva decilitra vode, zato sva pač na koncu lačnim postregla meso z golažem in ne golaž z mesom.
Malo pred osmo so začeli ne preveč blatni in ne preveč utrujeni garači hoditi v tabor in v roke sva vsakemu porinila zvrhano zvrhan krožnik golaža, ker sem se bal, da sem ga skuhal odločno preveč in so ga pojedli in ga pohvalili (jap, lakota je najboljši kuhar!), ko je v trdni temi kot zadnji prišel pa še komandant, sem pa zgrožen s kuhalnico komaj še nastrgal za njegovo porcijo!
Vaja je bila uspešna, z ne preveč reševalci smo »ponesrečenca« z 200 m globine spravili na vroč večerni zrak v nekaj manj ko petih urah. Po Urbijevih zagotovilih je bilo potovanje mirno in ne preveč naporno, le v tistem prvem delu, kjer je sam pribil trojno sidrišče, preden so ga v nosila spravili, ga je bilo malo strah …
Jaz sem pa ugotovil, da na površju sodelovati na vaji je dokaj stresno, bom šel naslednjič kar lepo pod zemljo!

Comments are closed.