Danes so v Pionirski v Ljubljani razglasili deset nominirancev za desetnico, najboljše delo otroške in mladinske književnosti, ki jo vsako leto podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. V nadvse eminentni družbi sem se znašel tudi jaz z Evo, vsakdo je nekaj na kratko povedal o knjigi in nekaj malega prebral, vmes je pa neka gospa s čudovitim glasom zapela par slovenskih zimzelenih. Mi je bilo enkrat vmes malce nerodno, ker nisem razumel šale, ki jo je razdrla, ko je prvič stopila k mikrofonu. Sem se počutil ko kakšna blondinka, ko so se ostali hehetali, jaz sem pa smisel vica iskal ko bumbar in ničesar razumel! Se je namreč zazrla po dvorani in vprašala, kje smo vsi. Da nobenega ne vidi. Sem tako, na skrivaj, pogledal okoli sebe in je bilo vse polno, šele kasneje sem izvedel, da je pevka slepa …
Na koncu so še otroci prišli po avtogram in sem se na par listkov podpisal, ob pogledu na dokaj dolgo kolonico me je pa kar roka zabolela, zato sem jih vljudno napotil proti Svetlani Makarovič, da njen podpis se pa res splača dobiti. In so me ubogali in se zgrnili okoli vrhunske ustvarjalce za otroke in mladino, za katero je itak znano, da ima nadvse rada otroke …
