Glede na to, da je bilo v Bosni bolj malo spanja in da je Jojkinovac kar globoka in dokaj zahtevna jama, sem prav presenetil samega sebe, ko sem se znašel v kopalnici že ob devetih zjutraj. Še kuzlica je bila presenečena, vam povem. Sem si skrtačkal zobe in se počasi proti kuhinji podal, kjer sem kofe avtomat obudil v življenje, ko sem s pogledom zaokrožil po mizi v jedilnici in mizi v dnevni sobi, da bi našel sobotni prilogi, mi je pa predraga soproga le s prstom proti vrtu pokazala, kjer me je sobotno čtivo že čakalo, ob skodelici kave, seveda. Sem si nadvse zadovoljno pokimal, da sem si res dobro ženo izbral in ko me je vprašala, če bom še kaj jedel in sem skorajda nejevoljno odkimal, ker moram imeti mir pred prvo kavo in časopisi, je le dodala, da me bo spet čez eno uro vprašala, saj me dobro pozna, se je to mišljenje o čudoviti soprogi le še utrdilo. No, pa saj to itak vem tudi brez takšnih detajlov! Sem se ne prehitro na vrt podal, ker je jamarske turneja v Bosno kljub vsemu pustila sledove na mišicah, se udobno zavalil v stol, prižgal čik, srknil kavo, razgrnil prvi časopis in skorajda zastokal od ugodja. Mišice so bolele, eno koleno tudi, od žimarja sem na desnici dobil nekaj žuljev, po nogah je bilo par modric, a vse skupaj je bilo čisto znosno. Sem prebral prvi članek in počasi srebal kavo, sonce je zlagoma dobivalo na moči, da ni bilo več hladno, kar čutil sem, kako se sistem obnavlja. Prav zadovoljen sem bil, da v nedeljo nimam kaj pametnega početi in da bom lahko le počival, da telo pride k sebi, se obnovi in spočije. Življenje je res lepo, sem nehote pomislil, celo ko je iz hiše s polnim gasom kuzla prišibala in v elegantnem skoku preskočila ograjo, ki sem jo postavil par dni prej, da ne bi hodila k sosedom, si nisem pustil uničiti trenutka. Je preskočila ograjo zaradi naše stare Mike, ki je zdaj, kar imamo kuzlico, bolj pri sosedih, a se Mika ni kaj dosti sekirala, saj je skorajda večja od Lie. Le malo se je nasršila in kuzlici eno po smrčku edukativno udarila, da je ta užaljeno preventivno začela cviliti, kakor da jo iz kože dajejo, pa se nisem sekiral. Sem si rekel, da ta nedelja bo dan za obnovitev sistema in celjenje ran in da ne vstanem, pa če kuzlo deset mačkov napade. Le toliko sem se od časopisa odvrnil, da sem predragi povedal, da kuzlo napadajo, kar je pa itak že sama slišala in je situacijo mimogrede rešila. Pa ko je kuzlo v hišo naterala, je še meni sproti drugo kavo prinesla. Vam povem, to je obnavljanje sistema! Nobene sekirancije, stresa, le miren počitek, da mišice pridejo k sebi. Še ni bilo krepko po deveti zjutraj, ko sem čisto iz navade še telefon prižgal. V nedeljo me itak pred kosilom nobeden ne kliče, toliko me pa že poznajo. Zato me je kar malo presenetilo, ko sem zagledal neodgovorjen klic že ob pol devetih zjutraj. Plus še ime, ki je povzročilo, da se mi je v glavi oglasil alarmni zvonec. Panike še ni bilo, to moram poudariti, sem še vedno počival in regeneracijo zganjal, a ko sem koledar odprl, je bilo pa v hipu vsega konec. Sem vrnil klic in Barbari zagotovil, da seveda nisem pozabil in da se v bistvu že vozim in da bom ajncvajdraj v Škofji Loki, vmes sem se pa že bolj v kulturna oblačila oblačil in kar med potjo do avta uspel še tretjo kavico v rito zliti. Ter odbrzel v naše najlepše srednjeveško mesto, kjer sem vodil literarno delavnico za manjšinske pesnike, pesnice, pisateljice in pisatelje!
Ja, če človek pozabi, si mora sistem pač obnoviti kdaj drugič. Sem zdajle, ko sem se malo pred enajsto zvečer vrnil domov, pogledal na koledar in si oddahnil. Jutri sem prost, jutri se bom obnavljal …
