Vrag pasji se je že toliko udomačil, da so njeni izleti postajali daljši in daljši. Na začetku smo jo še lahko priklicali z žvenketanjem posodice z njenimi briketi, pa verjetno si že misli, da njeno ime ni Lia temveč Na, ker edino še na na je priletela. A ker je recimo takoj po njenem kosilu stekla k sosedi pojest še mačjo hrano, potem je pa še malo po njenem hladilniku stikala, sem že prejšnji teden na tisto stran vrta postavil ograjo. In je bil kar šok za pasje seme, moram priznati. Saj še ni povsem obupala, poskuša malce pod ograjo, pa glavo tudi porine vmes in s težavo potem nazaj, pa zelo velikokrat tudi sedi na robu in žalostno gleda k sosedovim ter verjetno razmišlja o minulih zlatih časih, še največkrat jo je pa mahnila na drugo stran, še ne ograjeno. Malce hrano nabirati, malce pse sosedove dražiti, predvsem pa očitno raziskovati. Dokler na cesto ni prišla, da sem moral ročno potegniti. In sem spet odromal v Merkur po novo ograjo in količke. Je bila ena manjša prodajalka, pravzaprav zelo majhna, sem zvitek ograje s police moral kar jaz vzeti, je dovolila, je bilo hitreje, kot če bi lestve poiskala, kakor je nameravala. Potem sva odmerila 13 metrov in jo je začela s kleščami rezati, pa ji ni šlo. Je imela tako drobcene ročice, da je lahko z obema rokama stiskala tiste drobne klešče za žico, pa vseeno ni šlo. Sem ji ponudil pomoč, ker je bilo ali orodje skrhano ali pa njene roke slabotne, pa me je zavrnila. Da orodje je, kakršno pač je, da njene roke so pa sicer močne, le da je bila zjutraj v fitnesu. Da je prav na rokah delala. Saj v bistvu ne vem, kaj to pomeni, a na moje začudenje, da potem bi pa morala z lahkoto tisto žičko pregrizniti, pojasnila, da so takoj po fitnesu mišice utrujene, da potrebujejo nekaj časa za regeneracijo, potem po postanejo močnejše. Sem imel že na koncu jezika, da potem bi pa morda morala na fitnes po in ne pred šihtom, a sem sem ugriznil v jezik. Kaj me pa to pravzaprav briga. Sem še enkrat ponudil, da s svojimi močnimi jamarskimi rokami tisto ograjo kar pretrgam, ker cel dan tudi jaz, ki se načeloma samo po riti praskam, nimam, a ji je potem nekako uspelo tisto preščipniti in sem lahko šel kuzlo vznemirit. Sva z najmlajšim ograjo postavila in seveda sem narobe zmeril, je bilo tiste žičnate pizdarije 2 m premalo, kar je kuzlica takojci ugotovila in je že ni bilo. Zato sem še po dodatek skočil in zadevo popravil kar med dežjem, da je potem užaljena ležala pod kavčem in ni hotela ven.
Zvečer sem pa srednjega zlatega sina poklical, da mora Lia na sprehod in kje za vraga je. Da vesla domov, je odvrnil, da bo kmalu na vratih. Sem mislil, da je to kakšen nov sleng, veslati domov in nisem kaj dosti spraševal, ko sem ga pa potem, ko je prišel domov, vprašal, kje je bil, je pa povedal, da je punco domov peljal. In me je seveda zanimalo, kako jo je peljal, ker izpita za avto še nima, moped je bil v garaži, bicikla se pa boji ko hudič križa. In je mirno odvrnil, da s čolnom. Res. Kraljevsko! Sta kofetkala v kafiču ob Krki, kjer tudi čolne sposojajo in sta odveslala. Sem potem malce razmišljal, ali bi tudi jaz bil sposoben kaj takšnega izvesti v svojih mlajših letih. Če sem sam do sebe povsem iskren, potem si moram priznati, da pa morda bi bil sposoben. A le, če bi punca res znala veslati …
