Home > BlogXtreme > Prosti konec tedna

Prosti konec tedna

16. maja 2016

Prvi prost vikend po ne vem koliko časa bi skoraj preživel doma. Sicer sem imel v koledarju zapisano, da se bo letošnje tečajnike peljalo v Cinka, a ker je bila napoved (skladno s hudo zimo, ki še vlada v naših krajih) vesoljni potop z dežjem, smo se odločili, da se v Cinka ne gre, saj bi nas zalivalo vseh 107 metrov dol in vseh še daljših 107 metrov gor! In bi skoraj doma ostal, če Grdin ne bi poklical, da mora nujno malo hrbet pretegnit in kam gremo. Da je dobil dovoljenje, da gre v lahko v soboto, če bo v nedeljo potem posesal po hiši in je malce tehtal in cincal, potem je pa jama prevagala. Sva se odločila za 3D skeniranje novih delov Južnega rova, odkritih po prvem maju, da ne hodiva dol samo turistično, ko je klicala Jasna, da njihov družinsko prijateljski piknik zaradi slabega vremena odpade in kam gremo, smo pa načrte mimogrede dodelali. Jasna in Grdin naj bi nove dele skenirala, jaz sem pa še dva letošnja tečajnika poklical, Aleša in Črta, bi pa žico za jamski telefon potegnili v Južni rov, ker zdaj se bo tudi tam veliko delalo in je zveza s površjem zaželena. Aleš je takoj rekel ja, ker alternativa je bila delo v vinogradu kljub dežju, Črt je pa od ateta jamarja komando dobil, naj gre, da samo doma ležat in v Ljubljani žurirat pač ne gre. V soboto se je v Čaganko prva odpravila merilna ekipa, kakšne pol ure za njima sem pa Črta in Aleša poslal. Jaz sem si pa v bivaku na površju še eno mirno kavo privoščil, ker tečajniki kljub mladosti niso hitri kot jaz, a bi se mi kmalu zaletela v grlu skupaj s čikom, ko sem čez švoh pol ure zaslišal, da nekdo v jamarski opremi teče proti bivaku. Še preden bi me lahko kap udarila, je zadihan Črt jel pojasnjevati, da je Alešu svetilka na čeladi crknila, če imam morda rezervne baterijske vložke. Jih imam, a ne takšnih, kot jih je on potreboval, zato sem ga kar spet v jamo poslal, naj Aleš nadaljuje spust kar z rezervno svetilko, ki jo mora imeti vsak jamar pri sebi, da mu bom pa potem jaz mojo rezervno rezervno svetilko dal, če se bo kaj sfižilo. Sem si potem še dodatno dodatno pomirjevalno kavo privoščil in tečajnika nekje na sredini ujel, v Akustični, kjer se ločita Južni in Severni rov, smo pa žice za telefon zvezali in jo začeli napeljevati proti novim delom. Nam je kar šlo, saj so dvorane prostorne, ko se je pa prvič zožalo, smo pa ugotovili, da je žica povsem zavozlana. In je prav zanimivo pod zemljo v blatu klobčič žice razvozlavati! Smo se zadnjič enkrat pogovarjali, da po določenih opravilih lahko ugotoviš, koliko je približno kdo star. Ličkanje koruze in petje ljudskih pesmih pa to, to si že čist blizu groba, nekdo je pa pritresel navijanje volne v klobčič. In smo vsi kimali, da so nas mame silile volno v stegnjenih rokah držati, da so jo v klobčiče namotavale in da tega pa danes res nihče več ne počne. No, naša tečajnika sta tam na 200 m pod zemljo vsaj približek dobila tega opravila! Čez ozke dele se je potem malo zakompliciralo, ker smo bili kar obremenjeni in otovorjeni, plus žico smo napeljevali in sem se kar malo bal, kako bodo ožine delovale na jamarja, tovrstnega početja nevajena. Sem oba že na začetku opozarjal, da na koncu bo ozko in naj se kar pripravita psihično, pa sta parkrat že na začetku zastokala, da je grozno in kako šele bo, a ko smo končno prišli do preboja, kjer grem jaz čez res dobesedno na centimeter, sta se pobeca uspela celo obrniti! Nam je na koncu prve nove dvorane zmanjkalo žice in smo se odločili do Grdina in Jasne skočiti, da vidimo, kako jima gre in smo ju še skoraj nekje na sredini novodkritih rovov in dvoran dobili. Jima je šlo bolj počasi, ker Grdin je malenkosten in vse poskenira, da bo načrt res v piko. Smo se kar kmalu ločili in se vrnili do tam, kjer smo pustili opremo. Aleš se je zarinil v rov s 15 metrsko vrvjo v roki, na sredini katere je bila privezana transportna vreča, v katero je nalagal kamenje, ki smo ga pri širjenju lahko le ob strani rova odlagali, da smo ga vlekli v dvorano in stresli. Namreč, odkopan in razbit rov je dolg 40 metrov in je skoraj po vsej dolžini visok le malo več ko jamarska čelada, da se moraš plaziti po trebuhu, ob straneh pa je založen s kamni, da imaš skoraj ves čas občutek, da se plaziš po ne preveč veliki kanalizacijski ceni! Sta bila pripravnika pridna ko mravljici, moram res pohvaliti in smo tiste kamne ven trogali, dokler vrv ni postala prekratka. Potem smo si vsak svojo malico privoščili (celo en majhen kolobarček domače klobase sem od Aleša dobil in čeprav sem rekel, naj mi kar centimetrskega odreže, je njegova mera malo manjša od moje, to pa moram poudariti), pa liter kofeta sem skuhal, da smo se malo pogreli.
Vmes sta do nas prišla Grdin in Jasna, Grdin z rahlo dodelanim načrtom – je s sabo še fotoaparat in stativ prinesel, da bo še par fotk napravil. Sem kar malo zastokal, ker ura je bila že pozna in bi koga znalo zaskrbeti, a se prijatelj ni vdal. Da stativa, ki se je zatikal povsod, ampak res povsod, in fotoaparata, ki ga je za ozke okrogle rove spravil v veliko trdo kvadratno škatlo, ni za brez veze dol vlačil in da bo napravil par fotk, pa če v nedeljo ven pridemo! Ura je bila pa že čez osem zvečer! Ampak Grdina ne premakneš niti z viličarjem, ko se za nekaj odloči, zato smo se domenili, da jaz ven špricnem, sporočim vsem zaskrbljenim, naj ne skrbijo, da smo vsi okej pa še skuham naj kaj, ker bodo ven lačni prišli, oni bodo pa še malo pofotkali. Sem potegnil, kaj sem pa hotel, celo nobenega čika si nisem med potjo ven privoščil, še posebej hiter sem bil pa v 70metrci, saj je v njej zlivalo ko za stavo, kar je pomenilo, da zunaj krepko ščije. In me je že tam zagrabil strah, kako bom sploh od vhoda v jamo do bivaka prišel! Ko sem bil v zadnjem breznu, me je pa že tako napsihiralo vse skupaj, da sem si prav želel, da je bilo koga tako strah za nas, da bo prišel k jami pogledat. Pa itak nobenega ni bilo in malo pred deseto ponoči sem med hojo proti bivaku potil hujši pot kot med plezanjem iz jame! Sem pel in kričal in ropotal, da dež in veter preglasim in medvede opozorim, da prihajam in očitno je zaleglo, saj nisem nobenega srečal. Sem prižgal telefon, sporočil, da smo okej, potem sem se pa preoblekel in zakuril. Med pacanjem prebranca vsaj na medvede nisem mislil (ali se pa zdajle samo malo lažem, presodite sami), ko je bila ura nekaj pred polnočjo, me je pa skrb zagrabila. Na polno. Iz jame še nobenega ni bilo, kar je pomenilo, da bom moral stopiti do vhoda v jamo in pogledati, kaj dogaja! Zunaj pa tema, naliv in močan veter! Sem si dal čas do polnoči, da če jih do takrat ne bo, grem pa res pogledat, samo potem sem še en kofe bolj počasi spil in dva pricinil in je bilo dvajset minut čez polnoč, ko sem si nadel kapo, vzel svetilko in stopil v temo. S telečjimi nogicami, si mislim, a še preden sem se oddaljil od bivaka, sem parkrat zažvižgal, vmes je pa žvižg nazaj prišel. Je Jasna ravno iz luknje pogledala. In mi je kamen od srca padel (da nisem rabil hodit do jame, kakopak), da je tresk še Grdin slišal pod zemljo!
Prebranac so pohvalili, pivo tudi, ob dveh zjutraj je pa večina domov odpeketala. Razen naju s sestro, ki sva kar gor prespala. Če imam družbo, strah pred medvedi nekam izgine …

Aja, pa Aleševa rezerva svetilka je seveda crknila na poti ven, moja rezervna rezervna je šla pa z mano na površje, tako da si je moral sposoditi Jasnino. In potem je Jasna ven rinila brez obveznega dodatnega svetlobnega vira, ampak takšna je ta naša jamarska …

Comments are closed.