Home > BlogXtreme > Brez povodca

Brez povodca

13. junija 2016

Izpiti za jamarje reševalce pripravnike in jamarje reševalce. Vremenska napoved pa itak vesoljni potop. Najboljše bi bilo zadevo prestaviti, a kaj, ko so vsi vikendi v bližnji prihodnosti že itak zasedeni z aktivnostmi. Pa jamarji menda itak nismo iz cukra.
Iz napak se učim, zato sem na prvem križišču v gozdu zaustavil, da pot označim s trakom, zavezanim za drevesno vejo. Da bodo ostali, ki so sledili, vedeli, kam. Nazadnje nisem označil in nas je bilo po celi Sloveniji polno. Kaj Sloveniji, celi Dolenjski! Ja, sem bil ponosen sam nase, da sem se tokrat spomnil, čeprav se pametni učijo iz tujih napak, se pa nisem spomnil, da bi trak za označevanje vzel, ki ga vsi reševalci poznajo, saj z njim ogradimo vadbišče oziroma rob brezna. Sem se čohal po glavi in na koncu vrečko za smeti raztrgal in jo na vejo privezal ter upal, da bodo smerokaz reševalci prepoznali, saj živimo v relativno urejeni državi, v kateri smeti ne visijo več z dreves. Sem še par križišč tako označil in začuda so vsi za mano prišli na cilj, pa vmes tudi noben ekolog ni mimo prišel, ki bi zadevo z vej strgal. Je pa medved malce pred ciljem pred kombi skočil in kakšnih 200 m pred kombijem tekel, ko so se reševalci spomnili, da bi zadevo morebiti malce tudi fotografsko ovekovečili, se je pa v gozd skril.
Po obveznih kofektih smo se kar v udornico spravili, saj je izpit za jamarje reševalce zahteven in dolgotrajen, takisto za reševalce pripravnike, za zgodnje popoldne so bile pa že plohe napovedane. Enkrat vmes sem naredil klasično napako in sem nos dol nesel. Vsi so bili pridni in delovni, a ko so me zagledali, edinega nedelavnega, so se takojci vsule pritožbe. Da kje je hrana, kje je topel čaj, da kakšen kofe bi tudi prav prišel, da je naporno, zahtevno … Zmagovalec je bil itak spet Jokl, da to je pa vse skupaj en klinc, da že šest ur delajo na polno in da je lačen ko tiger. Sem mislil, da mu moram sendvič prinesti ali kaj in sem imel na koncu jezika že tisto klasično, da reševalec v jami mora biti samopreskrbljen za najmanj 12 ur, ker se nikoli ne ve, ali bo hrana uspela priti do njega, pa je prijatelj užaljeno pripomnil, da ima s sabo 6 (šest!) žemelj in kup narezane suhe salame. Le da nihče še ni pavze zaukazal, da bi prigriznili … Sem mu, to pa res moram priznati, kar z velikim užitkom razložil, da se kadar koli lahko usede in malo pomalica, da za to ni treba komplet izpitov na stop dati in se je njegovo razburjanje kar sredi besede zaustavilo. Se je za hip vprašajček nad njegovo glavo zarisal, potem ga je pa na rito vrglo, v naslednjem trenutku je pa z eno roko že dve žemlji jedel (res jih je imel s sabo 6!), z drugo pa kup narezane suhe salame v usta tlačil. In je vsaj za tisti čas, ko je hrano žvečil, malo umolknil …
Bogeci so končali šele po sedmi zvečer, ampak na srečo je bil Jasnin golaž ves čas na ognju in celo dovolj ga je bilo in prav užitek jih je bilo gledati, utrujene in zmahane, kako jim je hrana teknila. Še celo Jokl je bil zadovoljen, čeprav vem, da mi ne verjamete! Celo pivo je bilo dovoljeno ob večerji, čeprav se izpiti še niso končali, pa hektolitre kav in čaja smo tudi morali skuhati, potem smo morali pa številke za stranišče ko v zobozdravstveni ordinaciji izdajati, da se je red ohranil. Dobro, prav kakor pri zdravniku so imeli nekateri najnujnejši primeri prednost, ampak načeloma se je vrstni red spoštoval. Ko so bile vse te osnovne človeške potrebe zadovoljene, smo kandidate za reševalce in reševalce pripravnike s pisnimi testi zaprli v impro učilnico (odgovoriti so morali na 43 vprašanj!), inštruktorji in ostali smo pa končno imeli malo miru, da smo sedli ob ogenj. In se posvetili Biziju, ki je kljub poškodovani nogi prišel pogledat, kako nam gredo stvari od rok. Saj kaj novega, kar nismo že vedeli ali česar še nisem zapisal, ni imel povedati, le to, da je moral na urgenci čakati skoraj do petih zjutraj, ker so vmes krpali poškodovanca, ki naj bi ga Bizi reševal, nam je bilo novo … Po nekaj več ko enourni enklavi smo kandidatom pobrali pisne teste in jih preverili, ko smo ugotovili, da so pisni izpit vsi naredili, smo pa še pivo ali dve dovolili. A večini ni bilo do zabave, so se kar v žimnice spravili, čeprav še enajst zvečer ni bila ura. Na srečo imamo med reševalci vsaj par pravih možakov, da nisem sam ob ognju sedel, a okoli enih zjutraj Jokla niti »samo še eno pivo« ni več prepričalo, da bi ostal z Milharčičem, Arminom in mano. Najbolj vztrajni trije smo potem tam nekje do treh še malo modrovali in na ogenj nalagali, da so imeli na podstrešju speči lepo zadimljeno, v nedeljo malo pred sedmo zjutraj smo pa že spet kofetkali ob ognju. Kajti čakal nas je še izpit v jami. Po zajtrku smo spet uvedli listke za vrsto za stranišče, malo pred osmo sta se nam zelo dobre volje pridružila zakonca Stražar (še posebej gospa Stražarjeva je bila nasmejana, sprememba okolja res prija, verjetno pa tudi svež gozdni zrak dobrodejno vpliva na jamarske reševalce v zrelih možakarskih letih), nekaj čez osmo zjutraj smo pa slamice vlekli, kdo bo našo zdravnico Tino, ki je v kombiju spala, zbudil. Se ne spomnim, kdo je takratko potegnil, vem pa, da ni bil prav poseben junak, saj je samo na hitro po plehu poropotal in zbežal, kar so ga noge nesle …
Izpiti v jami so minili okej, Zdenka v nosilih je živa in zdrava priromala na površje, potem smo še vse skupaj pospravili, pojedli močan pasulj, ki ga je večinoma Irenca scumprala in je bil odličen, potem smo se pa okoli treh popoldne počasi raztepli proti domovom. Pa ne vsi, kakopak, nekateri smo morali še tabor pospraviti. In moram izrecno omeniti našo zdravnico Tino. Ne ker je bila pridna in je pomagala, to itak, ampak ker je zahtevala. Da vedno samo nekaj drkam na blogu, pohvalim pa ne in da če bodo pomagali, moram to na koncu tudi napisati. In, evo, pišem. Tina je pomagala pospraviti tabor. A ker so dohtarji nesebični in altruistični, je to zahtevo postavila ne samo zase, ampak je naročila, da moram omeniti tudi Matica in Bojana. Evo, in omenjam tudi njiju, kaj pa čem. Ker z zdravniki se ni šaliti, nikoli ne veš, kdaj jih boš potreboval, kar Bizija poglejte! Aja, ko smo že pri Biziju – saj ne boste verjeli. Se peljemo od Čaganke, po gozdu, in kar nisem mogel verjeti, koga sem videl capljati ob cesti! Itak da sem zabremzal na črto in deklico, ki je še nikoli nisem videl, pohvalil, ker simulanta ne špara in ga z zjebanim kolenom sili na sprehod s trikilskim psičkom, hkrati sem jo pa tudi okaral, zakaj zverine nima privezane. In je takojci povodec dvignila in pokazala, da ima tistega trikilskega leva po pravilih na špagi, jaz sem pa na prijatelja pokazal, da sem nanj mislil, na katerem pa nobene ovratnice nisem videl …
Ja, izpiti za jamarske reševalce so do naslednje pomladi za nami …

Comments are closed.