Kmečki turizem

Saj domačinom tam pri Čaganki itak ni nič jasno, v čem je fora, da meški jamarji pri Lenki z užitkom cepimo drva in še manj jim je jasno, kaj sem zadnjič, ko je Lenka omenila, da bodo v lozi kosili, tako skakal in cepetal, da jaz bi tudi. Sem jo parkrat preveril, če me bo res povabila in ko je danes končno poklicala, da sicer lahko pridem, samo da ne ve, če mi bodo za kosit dali, mi je kar surla dol padla, priznam. Nekako si predstavljam, da se ljudje, ki so v službi, veselijo dopusta, jaz, ki nisem v službi in se itak po riti samo praskam, če nisem ravno v kakšni jami, pa sem se košnje veselil ko dopusta. No, okej, tehnično gledano sem si verjetno med permanentnim dopustom vzel delovni dan, kaj pa vem … Pa res sem se ga veselil, a ko je Lenka začela komplicirati, da mogoče mi pa ne bodo dali, ker imam dve levi roki kot krt in ker še nikoli nisem, pa košnja da ni tako enostavna … Evo, moram priznati, potiho sem prepričan, da tudi helikopter znam voziti (čeprav ga še nikoli nisem, le enkrat sem bil čisto blizu, pa so pametni ljudje preprečili!), pa ne bi znal ene bičeske?! Če ima motor, gas in zavoro (sklopka je pa že opcijska), potem znam!

Sva se dogovorila, naj vseeno pridem (verjetno za rezervnega igralca, kaj pa vem) in sem prišel, kaj sem pa hotel, kaj pa je to par kilometrov odpeljati se do prijateljice, če obstaja možnost, da bom vsaj malo bičesko vozil!? Dobro, preden sem se odpeljal, me je Lenka še enkrat poklicala, da naj nikar ne pridem v natikačih, česar itak nikoli ne nosim, ko sem pa gor prišel, pa glej ti sreče, en kosec ni mogel priti. Tudi ponujene kave nisem spil (no, eno sem, tadruge nisem hotel), tako sem silil, da odrinimo, da se človek morebiti ne bi prikazal v zadnjem trenutku! Srce mi je od veselja kar skakalo, ko smo kosilnico iz skednja potegnili, še bolj pa potem, ko sem ugotovil, da jo bom do travnika lahko kar z mojim avtom peljal. No, vlekel. Sem se počutil ko napihnjen purman, ko sem z jamarskim Fiatkom vlekel tisto strupeno zadevo za sabo, od same napihnjenosti sem še nasproti vozeče traktoriste pozdravljal kot sebi enake! No, saj noben ni nasproti pripeljal, ampak če bi, bi ga pozdravil kot enak enakega, vam povem!

V Miklarjih sva potem z Boštjanom vsak svojo kosilnico raztovorila (no, tehnično gledano sem jaz Lenkino, a kaj bi cepidlačili) in ko sta obe zaropotali, veselju kar ni hotelo biti konca. Sem kar na mestu cepetal od navdušenja, vam povem. Bi kar pičil, ampak sva imela še šnel kurz, kako še šalta, pa koliko gasa, kdaj se da v rikverc, kako se kamnu ogneš, kako kosilnico vključiš … Pa ene par metrov sem moral ob Boštjanu hodit, da sem videl, kako se stvari streže, a nisem hotel do konca travnika, ker sem se bal, da potem zame ne bo dovolj ostalo za košnjo! Pa itak se mi je tisti travniček zdel čisto majhen, premajhen za mojo veliko željo po košnji! Sem od Boštjana kar nazaj za svojo bičesko stekel, navil gas in zarezal. Kero veselje, kero navdušenje! Kakšno uro sem kar po zraku hodil za kosilnico, verjetno tudi z blago erekcijo, kaj pa vem, dokler tam na koncu ob gozdu nisem prišel do res razgibanega terena, tam se je pa veselica začela. Sem garal ko kmečki konj in rinil in vlekel in obračal in vse, dokler na koncu seveda v neko grapo ob drevesu nisem zapeljal. Potem pa tiste pizdarije ropotajoče itak nisem mogel več ven spraviti! Pa ne, da nisem poskušal, vlekel in rinil sem ko traktor, dokler mi nenadoma celo malo slabo ni postalo. Sem zadevo prestavil v prosti tek in se za hip umiril. In šele tedaj opazil, da je sonce nabijalo do nezavesti (ja, kapico sem imel, sončno kremo, katero je predraga soproga zahtevala, da vzamem, pa ne, saj sem vendar pravi možak!), roke, ki so bile za hip brez dela, je pa kar v zrak začelo dvigovati. In ko so se dvignila v višino pazduh, sem seveda začutil, kako mi po hrbtu znoj dobesedno lije v hlače!

Na srečo je Lenka hladno pijačo pripeljala, da sem se lahko malo v senco usedel in k sebi prišel, kosilnico je iz grape pa Boštjan zvlekel. Je špero vklopil, za katero seveda jaz sploh nisem vedel, da jo kosilnica ima! Ko sem to zvedel, me je pa spet na travnik povleklo. Če ima zadeva špero, po bo pa šlo! A so mi na srečo odkazali potem ravnejši del travnika, da se mi je kar malo zafržmagalo, za kakšnega me imajo, da bom samo ravno črto vlekel, kar je brez veze, a po dveh urah nažiganja s kosilnico, ko je tu in tam Lenka preverila, če vse pokosim in če ne režem previsoko, sem bil za tisti ravnejši del kar hvaležen! Roke mi je v ramenih razmigalo, da bom lahko šel tudi v najgloblje jame, ko se malo sestavim čez kakšen teden, žulji (kljub rokavicam) bodo pa tudi menda enkrat kmalu izginili! Čeprav so že med košnjo vsi popokali in me je peklo za popizdit, ko je do njih prišel znoj!

Saj košnja je zabavna, tle ni kej, kakšnih deset minut, po moje, potem je pa samo še matr! Tu in tam bičeska namreč ne odrine dobro pokošene trrave in ko se nabere na rezilu, je potrebno malo v rikverc, pa malo naprej, pa malo dvignit vse skupaj …

Sem bil prav vesel, ko je bilo konec in smo spet v senco sedli k pijači in kavici. Dlani so mi gorele, a ko sem nekje vmes poštekal da se Lenka in Boštjan menita še o enem travniku nekje v bližnji hosti, sem stisnil zobe, zapregel bičesko za jamarsko vozilce in odpeljal za traktorjem. Tokrat nisem bil več tako navdušen, kakšno strupeno za sabo vlečem, saj je po tisti vlaki še traktor težko vozil, jaz sem pa celo volan z veliko težavo obračal! Ampak nisem stokal, če sem na delovnem oddihu, potem pač moram delati, ne?! Ko je Boštjan s svojo bičesko nažgal v hrib po travniku, sem mu sledil, a komaj! Sem skoraj tekel za tisto ropotajočo in tresočo se pizdarijo in šele potem na malici izvedel, da ima kosilnica več brzin. Jaz sem pa v prvi ves čas nažigal, saj ni čudno potem! Okej, se nimam kaj hvaliti, je bil tak hrib, da že z drugo prestavo verjetno ne bi šlo, in čeprav se je sonce že umaknilo za drevesa, je pa sparina pritisnila. In je spet teklo, kot bi kakšno tesnilo puščalo!

Sva še tisti travnik v gozdu zgrizla in Lenka je zaukazala likof. Sem zadevo spet na jamarsko vozilce pripel in pičil ven iz hoste, a kakopak ni šlo, strmina je bila prehuda in zemlja premokra. Je Fiat zakrpal, zato sem se mimogrede naučil še s pripeto bičesko po gozdni vlaki v rikverc vozit. Prav zanimivo, hvaležen za izkušnjo! Sem vzel dovolj zaleta in potem pritisnil na plin, da tista kosilnica verjetno še nikoli ni tako hitro po hosti nažigala, preden smo pa za bogato obloženo mizo sedli, sem se celo stuširal lahko ter preoblekel v suha oblačila. In je pasalo bolj kot košnja, vam povem. Hrane potem ko na ohceti, itak, ko sem mirno že kar malo prebavljal in špricarček žulil in razmišljal, kako je življenje lepo, da če bi recimo spisek življenjskih želja kdaj naredil, bi zdaj recimo košnjo lahko že odkljukal, zato najprej nisem povsem razumel, kaj prijateljica govori. Ko sem doumel, sem pa verjetno kar malo zastokal. Ker zdaj, ko je videla, da vsaj približno znam, me čakata še dva travnika. Ne tako enostavna, kot sta bila ta, saj zdaj imam namreč že nekaj izkušenj …

Ja, prsti so pa še vsi. Na rokah in nogah …

2 thoughts to “Kmečki turizem”

  1. Ha, ha, Šini, kak se pa držiš na sliki. Ko bi mel kol v hrbtu pa bule pod pajsho…

Comments are closed.