V Jamarski reševalni službi smo pravzaprav vsi enaki med enakimi, prostovoljci. V službo nametani z vseh vetrov in najrazličnejših izobrazb, skupna nam je morda le jamarska strast in želja pomagati. A ne glede na vse, sem prepričan, da nekaj jih pa med reševalci vseeno izstopa. Naši jamarji reševalci zdravniki! Naj je reševalec še tako izurjen, poln kondicije in reševalskega znanja, sposoben do ponesrečenega kolega priti v najkrajšem možnem času ne glede na globino in zahtevnost jame, to ponesrečenemu kaj dosti ne bo pomagalo. Do njega mora namreč priti tudi zdravnik, ki ga bo oskrbel in pripravil na iznos iz jame. In v jamarski reševalni službi jih imamo, takšnih carjev in caric, manj kot je prstov na eni roki tišlarja z dolgoletno prakso! Za zdravnika v jamarski reševalni velja, da mora biti predvsem dober jamar, sposoben priti do ponesrečenca, reševalnih manevrov pa v bistvu niti ne rabi ne vem kako obvladati, saj ima v jami kot zdravnik druge naloge in skrbi. Zato me je res presenetilo, ko sta se lani na enotedensko vadbo jamarskih reševalnih veščin v Bosni prijavila dva od naših treh zdravnikov, Tina in Tomaž. Se mi je zdelo, da tega pač ne potrebujeta čisto zares, a njuna argumentacija, da morata kot zdravnika poznati vse manevre, da bosta vedela, kaj se s ponesrečencem v nosilih med iznosom dogaja, me je v hipu prepričala.
Sta tam v Bosni potem nabirala dodatno znanje kot jamarska reševalca, jaz pa sem bolj podrobno lahko spoznal Tomaža kot človeka, saj sva bila cimra. Miren, premišljen, resen, odgovoren, pedanten … Ne vem, s čim si je bošček mene zaslužil za cimra (za dobro vago pa še Marka Z. kakopak), saj sem se kot volk na nedolžno ovčico v hipu spravil nanj. Ker popolna nasprotja se menda privlačijo … Sem včasih verjetno tudi prestopil kakšno mejo, a ni nikoli zameril, na koncu pa je mirno priznal, da se že zelo dolgo časa ni toliko smejal. Kar je bila po mojem mnenju napaka, saj sem potem nadaljeval s to svojo dejavnostjo, kadar koli sva se srečala. In hitro se je učil, moram priznati, mi nikoli ni ostal nič dolžan … Kar nekako sem se navadil, da me je vedno, kadar koli smo bili na kakšni vaji in sem ga zagledal, k njemu potegnilo kakor magnet. Ker sem vedel, da bo smeh zagotovljen. Pa dobra volja tudi.
Od danes pa ga ni več! Našega dohtarja! Bom pogrešal njegov smeh, prav zares. Imel me je rad. In imel sem ga rad. Ne, imam ga rad …
