Danes sem naše štiri junake odpeljal proti Domžalam, da naredijo republiški jamarski izpit. Sem imel dober občutek, saj smo jih temeljito pripravili, dobro so znali, pridno so delali, prepričan sem bil, da nam ne bodo delali sramote. Ampak, kako občutek pogosto vara …
Da sem jaz prvi prišel malo pred pol sedmo h kombiju, že ni bil dober znak. Ko smo skoraj prvi pred jamarski dom v Gorjuši pripeketali, je bil dober znak, naslednji pa že ne več. Je bilo potrebno papirje predložiti, vse prijave in to, za kar sem jaz poskrbel in bil kar ponosen sam nase, ker sem menda prvič vse kakor sem moral, ko bi moral pa potrdilo še dati, da smo izpite plačali, sem se pa k našemu tečajniku Črtu obrnil. Si prinesel potrdilo? Sem, je bil suveren. No, daj jih stričku Bojanu, da bomo lahko izpit delali. Am, sem ga v svojem avtu, ki je ostal v Novem mestu, pozabil … Še dobro, da se poznamo med sabo in so nam na besedo verjeli, da smo plačali, da smo se lahko k delu spravili in še dobro, da sem šel z Walterjem jamo opremljati, ko so naši čarovniki teoretični izpit pisali. Sem kasneje izvedel, da so imeli kar nekaj najbolj originalnih odgovorov. Kako premagujemo ožine? To vsak jamar ve, počasi se zarinemo noter, se umirimo in napredujemo po centimetrih. Eden naših pa je odkril nov način – razširimo jih, je bil kratek! Grdin je pri varstvu jam sicer imel po mojem mnenju pravilne in dobre argumente, a ne vem, če jih je gospodična z Arsa posvojila. Na vprašanje, če se v jamah lahko podpisujemo po kapnikih in stenah ali kako drugače kracamo, pač odgovoriš z ne. Kratko in jasno. Ni debate, to vsak ve. Le Grdin se je seveda spustil v filozofsko razpravo, da danes vsi občudujemo umetnost jamskih ljudi in kdo ve kako bodo čez tisoče let gledali zanamci na naše kracarije. Da mogoče bi pa veljalo vse skupaj ponovno razmisliti … Pri Marku Z. pri vozlih je na vprašanje, kje se uporablja vozelj metulj, s katerim izoliramo poškodovani konec vrvi, pa mirno povedal, da ga uporabljamo za jamarske tečajnike, da lahko pokažejo, kako se premaguje vozel na vrvi! Kar je, tehnično gledamo, celo malo tudi res …
Na prvi pomoči je Bizi seveda najprej preveril, če imajo bodoči uradni jamarji z izpitom s sabo prvo pomoč. So jo imeli, sem jim jo jaz razdelil, vse tri svoje, Aleš jo je vzel iz avta. Sandi je na vprašanje, kaj vsebuje tovarniško zaprta torbica, ki jo že nekaj časa nosim s sabo v jame in ji ne blato ne voda ne prideta blizu, odgovoril, da ne ve, ker da je moja. In jo je moral odpreti in pogledati, kaj je noter. Ta torej ne bo šla več v Čaganko …
Medtem ko sva z Walterjem v jami vse pripravila, so do mene pa že prišle novice, da so naši tečajniki zelo suvereni. Da so vendar Čagankarji. No, takrat me je pa samozavest že malo zapustila, nič ne tajim. Ker če si tako zelo suveren, bodo inštruktorji seveda pofirbcali, če si upravičeno! In jih je firbec seveda pomatral. Sem opazoval Črta, kako se je zapodil na poligon in ker tam ravno ni bilo nobenega inštruktorja, sem nadzor prevzel jaz. Pri premagovanju vozla, kar je bilo ravno pred mojim nosom, saj sem stal na mostu, sem seveda opazil, da je nameraval zavoro blokirati na hitro, ne po pravilih na polno. Ker mladcem se vedno mudi. Ker sem bil edini inštruktor tam, sem mu lahko poltiho siknil, naj zavoro blokira na polno in je naš tečajnik seveda suvereno pokimal, da mu je vse jasno, ko je sekundo kasneje pristopil Aleš, je pa Črt povsem mirno in glasno in razločno vprašal, kako se pravzaprav blokira na polno. Itak da me je odneslo ko ob eksploziji, ker je Aleš mirno vprašal, kdo ga je učil in sem odskakljal, preden bi name s prstom pokazal. Kar itak bi, ta mladina takoj vse izda danes. Nad njim je pa že bingljal Sandi, ki sem mu tudi malce vsaj z namigovanjem poskusil pomagati, ko je prišel do vozla, saj je bilo tam blizu že par inštruktorjev, ki so imeli sicer neko svojo debato, in preveč glasno itak nisem smel pomagati, a ko se je v nekaj sekundah tako zaštrikal, da je obvisel točno pred našimi nosovi ko salama, je seveda vzbudil pozornost vseh. Ko v gledališču so se vse luči obrnile proti njemu, posledično se je pa njemu spod čelade švic dobesedno ulil! Meni je tudi vroče ratalo, saj sem vedel kaj sledi. Inštruktorji so mu hoteli pomagati, če človek zna, že par besed napoti v pravo smer proti rešitvi, a ko mu je Aleš rekel, naj malo popednja dol, mu je Sandi mirno odvrnil, da to pa ne zna. Nazaj je kakopak dobil, da je on Čagankar in da zihr zna, naslednji njegov odgovor je pa mene pri tem ping pongu iz jame odbil. Je prepričano in suvereno in za prmejbuhmater zatrdil, da tega pa pri nas na JKNM nismo jemali …
Ampak, ja, na koncu so diplome dobili vsi, saj so pokazali zadovoljivo znanje, le jaz sem bil pač parkrat brez potrebe na robu infarkta! In so mi potem ob zasluženem pivu razlagali, da to je itak brez veze, da v njih sploh nisem imel kaj dvomiti. Da oni so pač Čagankarji …
