Povezovanje

Ob nemogoči jutranji uri človeku zazvoni telefon. Oglasi se. Halo? A je tam tristopetnajst šestoenainštirideset? Ne, tukaj tri, ena, pet, šest, štiri, ena. Aha, po pa oprostite, k sem vas zbudil. Ne, ne, nima veze, itak bi se zbudil, k je telefon zvonil …

Včeraj sva z Grdinom z drevesa bingljala, ker ima v soboto jamarski izpit in je hotel še enkrat potrenirati tovariško pomoč. Samo parkrat bova poskusila, itak, dokler ne naredim povsem brez napake, me je potolažil. Kakopak, saj je prijatelj prvi, ki sem ga učil tovariške pomoči. Sva bingljala dolgo v temno noč, ampak jutri, ko bo šlo zares, bo znal, v to sem prepričan. Se uči že par dni, predvsem teorijo, prakse mu ne manjka. Sva dala že kar nekaj jam čez. Danes pa pride na kavico, ves vesel. Da zvečer še enkrat prebere in to je to, da zna. Da že teden dni zvečer prebere po malo gradiva in da zna. Da ne bo problema. Sem vesel zanj. In ga čisto brez veze vprašam, če je kaj pokukal tudi v gradivo za varstvo okolja. To je meni največ težav delalo. In me je debelo pogledal. Če ga hecam. Mu kar tam direkt s telefona pošljem link in ko pogleda na svojem telefonu, rahlo prebledi. Ena noč ne bo več dovolj, je ugotovil in zastokal. Da ima na voljo dve možnosti – ali se dojutra teorijo učiti in na praktičnem delu potem zaradi neprespanosti pasti, ali pa teorijo pasti in praktičen del narediti.

Med to njegovo dilemo mi je zazvonil telefon. Prijatelj iz Bosne sprašuje, če je kdo od naših zadnjič, ko smo bili v Jojkinovcu, pozabil rozasto dodatno jamarsko lučko. Mu povem, da mi slovenski jamarji zazihr nimamo rozastih lučk, čeprav so Petzlove in da naj Srbe malo povpraša. Se še malo hecava, Grdin sedi poleg. In mu na kratko povzamem pogovor, če morda on ve, kdo od nas bi pozabil rozasto lučko tam. Pa itak smo bili samo trije, poleg mene in njega le še Tom. Odkima, da naša zihr ni in se že v naslednjem trenutku začne spet smiliti samemu sebi, koliko se ima še za naučiti in odpeketa …

Zvečer se prek Gtalka pogovarjam s prijateljico, ko zazvoni telefon. Grdin ves paničen, da ne najde svoje čelke, ki jo potrebuje na izpitu, saj mora vsak jamar imeti vsaj dva neodvisdna vira svetlobe. Ga pomirim, da imam že tri dni v nahrbtniku pripravljene 4 rezervne čelke, saj v Domžale na izpit peljem 4 dolenjske mlade jamarje. In preden pomirjen odloži, mi firbec ne da miru in ga vprašam, kakšno čelko ima. Petzlovo, svetlo vijoličasto, mirno odvrne …

Ni povezal pikic, sem mu jih jaz, bo poklical Acota …

Vmes mi prijateljica prek Gtalka razlaga, kako so se pred njihovim blokom zbrali sosedje na večerni čvek. Štirje moški, štiri ženske, vsi samski. In dve uri drug drugemu stokali, kako je to hudo, ker ne morejo najti primernih samskih oseb nasprotnega spola. In so se zmenili, da bodo organizirali piknik, na katerega bo vsakdo od njih pripeljal eno samsko osebo istega spola. Niso povezali pikic. Sem prepričan, da se bo poparilo tistih osem, ki jih bodo dodatno pripeljali, sosedje bodo pa še naprej bentili, kako je zajebano to življenje …

Povežite pikice, ljudje, povežite pikice …

pinkp