Tudi letos ob odhodu na dopust ni šlo brez težav. Preljuba mi soproga je samo na hitro enkrat probala, če morda bi pa letos jame zamenjal za morje spet (sem odkimal, da bi mi glavo skoraj odvijačilo, kakopak), potem so se pa dopoldne dlje od kuzle poslavljali kot od mene, preden so sedli v avto in odpičili. A še dobro druge kave nisem spil, ko je že priletelo sporočilo, naj v njeni beli torbici v črni denarnici poiščem njeno vozniško, ga poskeniram in pošljem na mail. Itak da sem skočil ko tiger, da naredim zahtevano, sem si kar predstavljal, kako jo bogico tam na meji maltretirajo in samo name čaka, da jo rešim. Torbico sem našel (jo je dobro opisala), denarnico tudi (jo je tudi dobro opisala), naprej se je pa že zakompliciralo. Saj me vedno fascinirajo ženske denarnice in njihova vsebina, kaj vse uspejo stlačiti v tisti košček usnja, a če nisi ženska, potem seveda iskanega ne najdeš. Naj sem še tako pretikal po ženini denarnici, vozniške nisem našel. Milijon kartic, to ja, večinoma neke za članstvo v trgovinah in popuste in kaj ti jaz vem kaj še vse (tiste pomembne je itak imela s sabo), za en kamion računov in garancij in potrdil, vozniške pa nikjer. In sem poklical, ker sem jo bogico že videl, kako čaka v kakšni pisarni na meji, a se je oglasil zlati najmlajši sin. Ker mami je šofirala. Je niso zaustavili na meji, le spomnila se je, da je vozniško pozabila in se je v izogib morebitnim prihodnjim težavam želela pripraviti. Je mali povedal, v katerem predalčku ima vozniško in sem pogledal in je res bilo, poleg je bilo pa še kar nekaj denarja. In sem zastokal, da je tudi denar za na morje pozabila, pa oba sva morala na bankomatu dvigniti, ker je višina dviga na eno kartico pač omejena. Je bilo nekaj časa v telefonu tiho, potem je pa mali počasi povedal, da mami ni pozabila denarja. Da ga ima s sabo. Sem gledal tisti kupček in vztrajal, da ga je pozabila in je bilo spet malo tiho, potem je pa mali še bolj tiho povedal, da to je skrita rezerva. Itak da sem bruhnil v smeh, ker jaz recimo nisem tako skrben, nobene skrite rezerve nimam, moja predraga skrbna soproga pa zdaj tudi ne več. Kar sem itak povedal malemu, ki je prenesel mamici. Da skrita ni več. Pa rezerva tudi ne več, ker če bo zmanjkalo za sladoled, pico, čokolado ali pa kaj tretjega, vsaj dokler se ne vrne z dopusta, vem kam skočiti …
No, na morje so potem srečno prišli, jaz pa danes še uživam v radostih velike postelje samo z eno osebo (kuzla je še majhna in ne šteje, čeprav se raztegne in razkomoti ko velika!), potem me pa tudi ne bo. V jamah je bolj prijetno, majkemi! Samo še družbo moram najti, vsi se nekaj na službe izgovarjajo, celo turistična vodička, ki se je dve leti po riti praskala, je spet začela pot potiti tudi nad zemljo …