Home > BlogXtreme > Razcapani leopard

Razcapani leopard

2. julija 2016

Če imaš dolg jezik, te zagotovo ob prvi priložnosti kdo potegne zanj! Sem na blogu stokal, da sem zdolgočaseni samohranilec, kar je predraga soproga na morje odpeketala in se je Marko E. nemudoma, iz čiste dobrote, odločil, da to mojo težavo reši. Mi je poslal mail, da me vabi v Paradano. Porabiti mora lanski dopust in da ne bi šel čisto v nič, torej s sedenjem pred televizijo in čohanjem po riti, v Paradani rije ko jaz v Čaganki. Malo sem ga imel na sumu, da se mu v jamo pravzaprav ne da čisto zares, saj je bil dol dva dni prej z Božičem in v treh dneh dvakrat na takšno akcijo riniti ni čisto mačji kašelj, a si je verjetno rekel, da bo poskusil, pa kar bo, pač bo. Prodajal mi je akcijo pa čisto tako, kakor da jo sploh noče prodati in verjetno me je to potem premamilo. Ene 500 metrov globoko je delovišče. Prav, sem odvrnil. Pa jama je ful mrzla, kakšni 2 stopinji ima, dobro se obleči. Prav, sem odvrnil, saj malo hladu bo itak pasalo, ko je pa zunaj tako vroče. Ozko je za popizdit, skor ko Čaganka. Prav, sem odvrnil, saj ožine imam rad, mi pomenijo izziv. Kakšnih 12 ur bova not, dela je veliko. Prav, sem odvrnil, saj sem bil v kakšni jami tudi po več dni, buhpomagi. Pa velik opreme je za nosit, si bova breme malo razdelila … Okej, tukaj sem pa prvič potem malo trznil. Sem razmišljal, ali naj se pretvarjam, da je slab signal in da nisem dobro slišal in kar prekinem, pa klinc gleda vse skupaj, ampak saj malo treninga in kondiciranja pa res ne more škoditi tu pa tam. Prav, sem odvrnil. Blata ni pa nič, je dodal na plus stran. Evo, tukaj je pa moj dragi prijatelj pa v temo brcnil. Blato imam rad in ta podatek me je pa skoraj odvrnil od akcije, a sem si rekel, da človek pač vsega ne more imeti na eni akciji in sem spet pritrdil, da pridem. Je potem tudi prijatelj zavzdihnil, da torej bo očitno res spet moral v jamo in da sva se dogovorila, ko je pa kot mimogrede omenil, naj bom ob 8h zjutraj pri njem, sem pa akcijo skoraj skenslal! A je potem nisem, zakaj bi človeku dopust uničil zaradi takšne malenkosti!?
Po dobrih dveh urah spanja sem bil že v avtu in nekaj čez osmo zjutraj pred Markovo hišo v Logatcu. Tam pa klasično mama preverjanje. Vodo imaš? Imam, liter. Uf, premalo bo, dehidriral boš. In mi je ruknil še eno plastenko, ki sem jo pa požrl še pred jamo, da ne bom preveč nosil. Kakšno kavo piješ? Petrolovo, sem mu pokazal, že tretjo, a ga je zanimalo, kakšno mi nalije v termovko. Sem se kar stopil, priznam. Malo mleka in malo sladkorja, če lahko izbiram in je malo pomlekcal in malo posladkal in v termovko nalil. Čist preveč prijazno, čeprav sem termovko potem moral jaz nosit, a kaj bi cepidlačili! Za jest imaš? Hm, sem si kupil kilo kruha in narezano salamo, samo se mi je to zdelo preveč za v transportko in sva se potem ustavila v pekariji, da sem nabavil neke sirovke, ki so bolj prijazne za transport. In napravil klasično napako, ker sem eno hotel pojesti kar med vožnjo v njegovem avtu. Sem pozabil na prvo pravilo, da pri njem se ne svinja in ne drobi. Mu je malce pritisk dvignilo, kot da bi dve močni kavi spil, verjetno, potem sem pa celo pot do Paradane (skoraj eno uro vožnje po hosti) razmišljal, ali naj mu pritisk dvignem čez vse mere in ga vprašam, ali lahko v njegovem avtu enega prižgem. Nisem imel jajc, ne tajim …
Nekaj čez deseto sva se zarinila v jamo. V kateri so včasih sekali led in je res ledenica. V Paradani sem bil že pred leti, na JRS vaji, in mi je ostala v lepem spominu. Brezna do 900 metrov globine, samo pičiš. A sva zavila v drugo smer, na delovišče, ki so ga odkrili lani. In sem dobil čisti deja vu občutek, ko takrat, ko so me spravili v Feranovo bužo. Sem mislil, da se bom po štriku spustil v 300 m globoko jamo, pa sem v bistvu 300 m globoko prepešačil čez nemogoče ožine! Paradana je ista, le s to razliko, da imajo ožine v meandrih ostre kamnite špice, ki so mi kombinezon že takoj na začetku povsem raztrgale! Če se ni zataknila jamarska oprema za vrvno tehniko ali pas (kar se je, vedno!), se je pa kombinezon. In ko sem potegnil, je samo rrrrsssskk naredilo. Na koncu mi je ven gledala cela rit in prav bal sem se, da bom ven prišel brez ene hlačnice! Sem prav videl gospodarja JRS Murčka, kako me bo prvič, ko me bo videl v takšnem kombinezonu, v rit brcnil, da kaj počnem z opremo, saj že zdaj ni bil zadovoljen, ko je bila oprema vsaj približno dobra! Ampak sem kmalu nehal razmišljati o opremi, ker so bili meandri kar zahtevni. Kljub temu, da mi je Marko E. pomagal s prasico in nasveti, je šlo težko, nič ne tajim. In jama sploh ni bila več mrzla, prav vroče mi je bilo! Nekje na polovici poti sem izboril čik pavzo, plus kofe sem si natočil, ko sva končno na delovišče prišla, sem pa še preostanek od pol kile kave požrl, ker vode itak nisem imel več! Pa hlad je tudi udaril, tako da sem se kar pogosto zapodil na delovišče prijatelju pomagat, da sem se vsaj malo ogrel. Plus en svedrovec sem zabil, ker se je zadnja vrv malo drgnila ob skalo, a sem ga zabil tako, da bi na izpitu zihr padel, če bi zabil takšnega! Tolažil sem se s tem, da je jama tako zajebana, da se čez tisti svedrovec zihr ne bo veliko ljudi peljalo …
Po kakšnih petih urah sva z delom zaključila, saj je v baterijah zmanjkalo energije. Malo sva razširila in podaljšalo rov, še morda dve akciji in se bo že lahko pokukalo v kakšno dvajsetmetrsko brezno, za katerega vemo, da je zadaj. Kamenje lepo pada dol …
Ven je šlo pa počasi. Na srečo sem vedno vedel, kje v meandru je najbolj zajebano, ker so na kamnitih rožičkih viseli deli mojega kombinezona in sem zadevo bolj previdno vzel in je nekako šlo.
Ene dve ali tri čikpavze do gor sva udarila in Marko E. ni premočno nergal, dvakratni obisk jame v treh dneh pusti sledove tudi na najboljših. A je vseeno pomagal z mojo transportko in se čez ožine vračal prijazno ko Lesi. Ker se ven ne dvigaš po štriku temveč se prebijaš in plezaš po ozkih meandrih, se mi niti sanjalo ni, kako visoko sva že in sem mu verjetno šel krepko na živce, ko sem ga vsakih 10 minut vprašal, koliko imava še do ven. Je enkrat vmes izjavil, da sva že skoraj na polovici in sem se začel smejati, ker sem mislil, da se heca, saj sem bil crknjen, ko da sem dvakrat Paradano ven splezal. A se ni! Sem potem zahteval, da se naslednjič, ko ga prašam, enostavno zlaže, ker drugače se bom zjokal. Je sicer poskusil parkrat, a ni najbolj prepričljiv lažnivec!
Ko sva se zguzila čez zadnji dokaj zajeban menader, ki so ga poimenovali Glista, sem se povsem z zakuhano mašino spet zaustavil s čikpavzo in ob pogledu nazaj v meander nekaj pizdakal, da to ni glista ampak ženski spolni organ. Po obliki mu je čist podoben, majkemi, le veliko bolj ozek je! Za dokaz bi lahko priložil kakšno fotografijo, a sem bil preveč mrtev, da bi poiskal fotoaparat …
Nekako je šlo tam nekje do zadnje stopnje, ko je potrebno kakšnih 50 m splezati po vrvi in moram priznati, da se mi 50 m še nikoli ni zdelo taaaaakoooo dolgih. Še krči so se pojavili v rokah in seveda sem takoj dobil pod nos, da to je pa zato, ker sem premalo pil in da naslednjič naj si še magnezijeve tabletke omislim. Da pametni jamarji to pač vedo in nimajo krčev v rokah …
Okoli enih zjutraj sva se pri avtu končno lahko slekla in moram reči, da sva bila ko leoparda. Oba sva imela po telesu milijon modric in odrgnin in bila crknjena, da roke nisva mogla dvigniti, a ko sva se potem peljala mimo neke gostilne in morala upočasniti, ker je bilo ob cesti kakšnih dvajset pribitkov, ki so se zibali v ritmu nekega terasa benda, sva bila začudena. Da kaj to folk počne v petek zvečer! Normalni gremo v petek v jamo in potem v soboto zjutraj crknjeni od utrujenosti počasi proti domu …
Nekje vmes, okoli pol dveh zjutraj, naju je pa na cesti še Drago zaustavil, ki se je pripeljal kakšnih 60 km od doma, pogledat, zakaj še nisva doma. Evo, tako se petkov večer preživi, v skrbi za prijatelje jamarje!
Ob 2h zjutraj sem končno sedel v svoj avto in pičil proti Novemu mestu. Gretja nisem navil, da ne bi zaspal, a v bistvu ni bilo te bojazni, saj je bila cesta polna tujcev, ki so spali za volanom in vozili po sredini po črti, ko sem jih prehitel, jih je bilo pa po obeh pasovih dovolj. Kar adrenalinsko, bolj ko jama!
Nekaj čez tri sem opremo zmetal v garažo, skočil pod tuš in proti postelji, vmes pa naredil klasično napako. Sem pogledal v lonec, kaj so imeli za kosilo in potem neke špagete jedel in iz navade še časopis prebral, ko sem že časopis bral, sem si pa še kofe pritisnil, tako da sem se crknjen v posteljo zvrnil šele nekaj čez četrto. Vmes se je pa kuzla povsem razbudila in se je hotela malo igrat, a ko sem se zravnal v postelji in zaprl oči, sem tako zastokal, da jo je razigranost v hipu minila. Vedo živali, kdaj je človek mrtev …

Comments are closed.