Vijugava pot

V soboto smo neko jamo čistili v Dolenjskih Toplicah in se je med delavce dal zapisati tudi eden naših letošnjih mlajših jamarskih pripravnikov. Ker potrebuje kilometrino, pa čeprav samo iz manjše onesnažene jame. A čeprav je volja močna, je meso šibko, če so ate na dopustu nekje daleč proč in čeprav je morda dan prej iskreno mislil kilometrino nabirati v jamici, je ponoči na neki žurki očitno prišel do točke, ko je kozarček po grlu dvignil plovček v želodčku v stanje “bolimebrigazacelsvet” in je natočil krepko čez žejo. In potem ni nabiral jamarske kilometrine, temveč cestno. So ga v času, ko so se ostali že proti jamici vozili in je bil že kar krepak, vroč dan, opazili, kako je vijugave kilometre peš nabiral v smeri doma. Saj pot načeloma niti ne bi bila tako dolga, če si jo z opotekavim korakom ne bi podaljšal za dvakrat, trikrat, ko je sproti še širino ceste meril … Ja, osamljena je takšna hoja ponavadi, in dolga …

Danes ponoči sva pa z Grdinom na zagrebško letališče po Klemija skočila in njegovo Jerico, sta se s potepuškega dopusta po Ameriki vrnila. Pobrala sva ju srečno in pravočasno, ravno ko je Klemi razlagal, kako je hotel v nekem parku manjšega medveda s poprovim sprejem nagnati, a je njegova Jerica zbežala in ji je moral slediti, tako da se ni mogel možakarsko dokazati, je pa Grdin utihnil. Ne zaradi drame v Ameriki s Klemijem in izbranko njegovo, saj ta se je očitno srečno končala, če sta domov prišla, le z avtoceste smo med skorajda neosvetljene predmestne zagrebške ulice zapeljali. Se je Grdinu rahlo rahlo risal vprašaj nad glavo in je v prvem križišču celo malo omahoval, a ko sem vprašal, če ve, kam vozi in ali naj GPS na telefonu zalavfam, je njegovih 20% postalo 100% in je zabrundal, da točno ve, kje smo in odločno zavil v levo. Pa v naslednjem križišču in naslednjem in še naslednjem je bil tudi še zelo suveren, ko smo pa že med nekimi neosvetljeimi skladišči vozili in je bilo Klemija še bolj strah kakor v ameriških hostah, sem pa GPS zalavfal. Ki ga pa Grdin absolutno ni potreboval in ga celo zanalašč ni hotel poslušati, le slučajno je v križiščih zavijal v tisto smer, v katero nas je vodil striček iz telefona! Smo domov prišli torej malce kasneje kot bi sicer, ampak saj je tudi predmestje Zagreba ponoči tu in tam potrebno videti …

Pa prepozni tudi nismo bili, saj smo kljub temu, da je lokalni trgovec z zdravo prehrano že zaprl svojo štacuno, vseeno dobili burek …

ovinkci

3 thoughts to “Vijugava pot”

  1. Jah, odvisno, s cim zacnes dan. Ce s kaksno Erotiko ali Omamo (mal te sumim na to, kozu stari) po pravm, da si hecen, da rajs vztrajaj pri dobrem jutranjem ctivu … ;-

  2. Oprosti, sej nisi užaljen, ko sem si drznil primerjavo s cajhngi… :-/ To men včasih kr samo pride …

Comments are closed.