Pametni se učimo od pametnih. Izkušenih. Smo tavhali v Kostanjeviški jami par dni, spali pa v šotorih na travniku. Vsi smo šotore postavili čim bližje hiši, kjer smo jedli, pili in počivali, le Uroš ga je pritisnil na povsem drug, oddaljen konec travnika. Sem malce mislil, da je asocialen ali da ima rad mir ponoči ali že kaj, a ko sem se zgodaj zgodaj zjutraj prebudil povsem prepoten in skoraj dobesedno zbežal iz šotora v senco ob hiši, se je Uroš primajal šele čez kakšno uro, lepo ohlajen in nasmejan. Da pametni zvečer pogledajo, kje je vzhod in šotor postavijo tako, da je zjutraj čim dlje v senci … Sem to vzel na znanje, čeprav mi vzhod in zahod delata težave in ponavadi potem kar v skupino šotor pritisnem, ker mislim, da večina že ve, največkrat sem pa seveda opazoval, kam ga je Uroš pritisnil in se mu prislinil. Pred Hudo luknjo, kjer smo večkrat taborili in sem dobro vedel, kam najprej sonce posije, sem ga premeteno postavil tako, da bom čim dlje spal v senci, čeprav ga je Uroš postavil daleč stran, kamor sonce najprej posije. Sem se, ko sem odhajal spat, v sebi hihital, da se tudi najboljši zmotijo in zjutraj komaj čakal, da sem mu to pod nos nesel. Pa se ni kaj dosti sekiral, le vprašal me je, kako sem spal. Sem moral priznati, da slabo, ker je v šotoru poleg mojega Anžič tako žagal, da nisem očesa niti zatisnil in je med smehom pojasnil, da pametni pogledajo tudi, kdo ima šotor poleg, ne le sončne lege … Sem se potem spomnil, da je Anžič v Kostanjevici spal v avtu kakšnih 30 m od mojega šotora kar v avtu in se mi je čudno zdelo, da spi v prižganem vozilu, a sem mislil, da ima gretje prižgano ali kaj, da tako močno smrči se mi pa niti sanjalo ni … Sem se naučil torej tudi tega in v bodoče skupaj z Urošem šotor postavljal čim dlje od Anžičevega, čeprav ga imam rad, a ko smo enkrat prav tako pred Hudo luknjo šotore postavili proč od Anžičevega, je malo pred spanjem Uroš svojega prestavil, meni se pa ni ljubilo. In itak nisem nič spal, ker je poleg naju šotor postavil Maksi, ki je zjutraj ponosno priznal, da je Anžič zanj amater, ki žaga le pri vdihih, Maksi pa zaropota tudi pri izdihu. Uroš se je pa spet smejal. Da moraš biti ves čas čuječ in opazovati, kje so smrčači …
Dobro, saj je tudi njega kdaj shabilo, se očitno zgodi tudi najboljšim. Nekje na vaji v Bosni, ko smo vsi že postavljali šotore, je Anžič hodil od enega do drugega, kdo bi ga sprejel, brezdomca, ki je pozabil šotor, prvi ga je pa nagnal proč prav Uroš. Da ga ima sicer rad, a toliko pa spet ne in da naj gre Bosancem težit, ki ga še ne poznajo! Sam je šotor postavil pa tik ob šotor Marka Z., ki edini ne smrči, še od mene se je distanciral, da sem preglasen. A ker je bilo Anžiču nerodno težiti Bosancem za prenočišče, je ponoči, ko smo iz jame prišli, najprej priskakljal do mene, ki sem mu z velikim veseljem pokazal, da je v mojem alpinističnem miniaturcu prostora dovolj ravno samo zame, Tico ga je prav tako argumentirano odpravil, se ga je pa na koncu usmilil Marko Z. In sta imela potem Uroš in Anžič glavi oddaljeni eden od drugega morda le 20 cm!
Danes smo Uroša spremili na zadnjo pot. Pa se ga seveda ne bom spominjal samo po takšnih dogodivščinah! Vsakič, ko bom šel v jamo, ga bom hote ali nehote priklical v spomin – ker je bil odličen učitelj in mentor in ni bilo vprašanja ali zagate, da bi on ne imel odgovora!
