Črnogorski sindrom

Ni lepšega kakor zbuditi se na jamarskem taboru v Črni gori. Direkt iz postelje na armič da si malo odpočiješ od spanja, pa kavica in čikci in to je to. Aja, pa możgane na off. Pa zelo zelo hitro sem padel v ta mode. Hočeš kavo pa si ti jo ne ljubi skuhati? Le prvo Črnogorko, ki pride mimo, vprašaš, če bi morda kavo pila in takojci razume namig – kavica je v treh minutah postreżena! Sem tako ležal celo dopoldne in užival, tabor se je pa postavljal na polno. Opreme ko za na Everest, sem bil zmatran samo od opazovanja garanja, enkrat vmes sem se moral pa prestaviti na drugo lokacijo, ko je senca izginila. In hodim tako fino proti senci, z rokami v żepih in si mislim svoje misli, ko mi nasproti pride čisto pravi Črnogorec Veso. No, mogoče celo ni pravi Črnogorec, ker je delal ko delovno zivinče. Me opazuje, ko sva se pribliżevala, on ves preznojen, jaz zmatran od počivanja, in itak je verjetno moral vprašati, kaj pa vem. Da zakaj grem peš!? Sem mirno odvrnil, da zato, ker ni nobenega osla, da bi ga pojahal do nove lokacije in ko je spoznal, da sem čisto preveč v črnogorskem razpoloženju in da nisem razumel namiga, je razložil, da sem razumel – naj ne hodim praznih rok ko drugi vsi delajo! Jap, če ti Črnogorec pove, da si len ko fuks, se pa moraš zamisliti. Okej, priznam, najprej sem hotel to vzeti kot kompliment, potem sem se pa vseeno lotil dela in pomagal pri postavljanju tabora. Sicer smo res visoko na Lovčenu, a sonce je močno, res močno. Slovenski jamarji pa kakopak brez kreme za sončenje. Na fotkah pa lahko pogledate, kako že od daleč spoznaš slovenskega jamarja v Črni gori.  Kakor bi rekla Katja, Slovenci smo trenutno črnogorski bosanci …