Izpolnitev želje

Priznam, ko me je sestra poklicala, da bi šla malo kondicirat v Čaganko, morda na kavo v bivak v Severnem rovu, nisem skakal od veselja. Sem se ravno vrnil iz Črne gore in tam je bilo jamarjenja dovolj za kakšen teden ali dva lenarjenja, sem bil prepričan, ali pa vsaj toliko časa, da kraste na nogah odpadejo. A ko pokliče sestra, da bi malo jamarila, pač ne moreš reči ne, ne?! Sem se pa zvečer spomnil na njeno željo, da bi rada videla dno Čaganke in njenih ne zelo pogostih treningov za dosego tega cilja ter ji poslal sporočilo, naj za vsak slučaj še spalko vzame, če bova morda v jami prespala. Ne vem sicer, kako si je moje sporočilo razlagala, a je v soboto res prišla s spalko in po milijon kofetih, tazadnjimi v najboljši bistriški gostilni, sva se okoli pol petih popoldne končno v jamarsko opremo spravila. Ko sem metal vso opremo v svojo transportno vrečo, sem seveda ugotovil, da je enostavno premajhna za vse stvari za dva dni v jami in sem taveliko vzel, takrat je pa končno vprašala, kam greva oziroma čemu toliko robe. Sem ji povedal, da se ji bo želja končno izpolnila in bo (trenutno) dno Čaganke videla, pa kaj dosti zatrokirala ni. Le malo je stoično zmignila z rameni, da tudi prav, da za na dno iti nikoli ne bo toliko natrenirala, da ne bi in dol in gor crknila in sva se že skoraj odpravila, ko je zavpila. Da jo je sršen pičil v roko. Itak da sem bil pameten in sem ji prepričano odvrnil, da je ni pičil sršen, da če bi jo sršen, da bi bolelo ko stomater, a me je zavrnila, da jo je pičil sršen in da boli ko stomater. Ko je boleče mesto na dlani masirala s čebulo (edino, ki sva jo imela za k čevapčičem, ko se vrneva na površje!), sem se spomnil Grdina, ki ga je tudi sršen pičil, ko sva Ladislava nekje v hosti sredi noči reševala nazaj na gozdno cesto in sem ga ravno tako zavrnil, da ga ni sršen, da bi ga bolelo ko stomater, če bi ga sršen. In mi je zatrdil, da boli ko stomater in je potem Ladislava pomagal reševati brez bele srajčke, ker bela menda sršene privlači. Ko sta gospoda Graha pred vstopom v Kaščico celo dva sršena v globus pičila, ker jima je lulčka kazal, pa ni bilo nobenega dvoma, da sta ga sršena, saj je imel potem v jami glavo dvakrat večjo kakor običajno, plus svetila mu je v temi …

Kakor koli, sem se kar malo razveselil, da jo je sršen pičil, sem mislil, da bova opremo jamarsko slekla in na sončku do večera počivala, potem pa malo čevape na žerjavici cmarila, a se sestra ni dala. Da pojdiva, da menda bo dobro … In sva šla, okoli petih popoldne, v Čaganko. Ko sva se iz Game overja spustila v ozke dele, kjer še nikoli ni bila, je kar malo utihnila, se je videla tesnoba, ki jo je prevzela, a ko sva premagala prvih nekaj kritičnih ožin brez večjih težav in se spustila pod 300 globinskih metrov, je bila vsa vesela. Da je to njen trenutni rekord. Pa še par jih je potem postavila, pa parkrat je v kakšni ozki vertikali tudi utihnila, proti koncu je tudi že večkrat vprašala, koliko še imava, ko sva okoli pol desetih zvečer pa končno v Kalahari se parkirala in sem iz bidona vzel pivo zanjo in radler zame, da bi nazdravila, je svoj pir požrla, še preden sem radler uspel odpreti! Potem sva si v bivaku vse za spanje pripravila, se preoblekla v suha oblačila, prižgala sveče in se k večerji spravila. Ko sva okoli enajstih obležala v toplih spalkah s čikom in kofetom v rokah, se je zdelo, da je življenje lepo. Pa ne le zato, ker sva laho v spalnici kadila! Sva še malo modrovala o tem, zakaj se česa podobnega nisva lotila pred tridesetimi leti, recimo, ko bi bilo vse skupaj lažje in podobne sva razdirala, potem jo je pa kar nahitroma zmanjkalo. Se je še malo pritoževala, da jo skrbi, če bo lahko zaspala, ker v bivaku je le po en tanek armič za enega, a bojazni niti ni do kraja ubesedila, ko je že ni bilo več. Jaz sem pa ko en Pepe obležal tam, 450 m pod zemljo in klel, ker sem pozabil sobotne priloge. Ali pa bralnik. Ali pa vsaj telefon, na katerem imam tudi knjige naložene … Sem potem gledal v zrak in opazoval sence igrivega plamena sveče in mi je nekako tudi enkrat uspelo zaspati, ko sem naslednjič na uro pogledal, ki je kazala šesto zjutraj, me je pa sestra mirno vprašala, če bova vstala. Sem protestiral, da ob šestih zjutraj vstanem le če je vojna in sem uspel poležavati še skoraj do osmih, po kavi in zajtrku v postelji sva pa počasi pospravila in se oblekla. Ter se okoli pol desetih napotila proti površju. Pot iz Čaganke proti površju pa ni ravno mačji kašelj, zato sva napredovala počasi in v ožinah pomagala eden drugemu s transportnimi vrečami, pa po vsaki vertikalni ožini sem ji zatrjeval, da ta je bila pa najhujša in da ostale so manj hde. Pa vsakič znova samega sebe postavil na laž. Me res že dolgo ni bilo v globokih nedrjih Čaganke … A ko sva iz glavnih jebad končno prišla v malce bolj prostorne prehode, sem ji zatrdil, da je najhuje za nama, potem se pa zapodil v ozek vertikalni meander, v katerem se vedno znova Tico zatakne in ko greva skupaj, tam avtomatsko čike ven potegnem, ker vem, da bo trajalo … Sem tisti meander splezal en dva tri, saj sem šel že tolikokrat čez, da točno vem, kje so oprimki, potem sem pa z vrha Jasni dajal navodila. In ko sem jo gledal dol, me je kar malo tesnoba obšla, ker je bilo res ozko in je s telesom povsem zaprla odprtino. A me ni skrbelo, vsaj prvih deset minut ne, ko se pa kar ni in ni dvignila in sem se celo nekaj novih besed od nje naučil, je pa ugotovila, da se ji je transportka zagozdila in da ne more ne gor ne dol. Sem se uspel nekako mimo nje zguziti, da sem prišel pod njo in rešil tisto frdamano prasico, potem pa do bivaka v Severnem rovu res nisva imela več daleč. Pa le še par težav naju je čakalo na poti do tja …

V bivaku na 200 metrih, po slabih petih urah guzenja, sva si privoščila kavbojski kofe, torej krop čez kavico polit in premešan in je bila dobra, ampak res, ker sva pa imela še nekaj vode in nekaj plina, sva pa še krop čez blejsko juhico polila. Saj tehnično gledano bi jo morali kuhati deset minut v litru vode, a je bila vseeno dobra, le zvezdice so malce hrustale med zobmi. Ampak sol prija, ko se človek matra in poti …

Iz bivaka, kjer je Jasna bila že stokrat, sem jaz malo pospešil, da sem zunaj za čevape zakuril (sem še sonček ujel!), ona je pa malce kasneje prisvinjala, a je dan tudi še za rep ujela! Ko se je preoblekla in očedila, so jo že čevapi s pivom čakali, ko se je v zunanjem bivaku v posteljo spravila, zadovoljna, ker se ji je želja uresničila in malce v strahu, če bo zaradi utrujenosti lahko zaspala, jo je pa spet zmanjkalo sredi stavka. Res je, včasih moraš paziti, kaj si želiš, ker se ti želja lahko uresniči!

Ko sva potem danes opremo pri očetu na potoku prala in je podoživljala vtise, mu ni bilo pa čisto nič prav. Sicer ni jamar, ampak je vseeno poočital, da morda pa le ni bilo najbolj pametno, da sva šla na dno Čaganke sama. Da bi bilo bolj prav, če bi bil vsaj še eden, da v primeru nesreče nekdo ostane pri ponesrečencu, eden pa spleza ven in obvesti o nesreči. Kar je, tehnično gledano, čisto res in po reglcih, a sem ga potolažil, da ni bilo nič narobe, da sva šla sama, saj da sem jaz vendar jamarski reševalec. Stari je seveda znorel, da se norca delam iz resnih stvareh, ampak pri sestri je pa vžgalo. Je šla dol samo z mano, saj sem vendar reševalec …

Zdaj pravi, da bo z dnom Čaganke za nekaj časa dala mir, kakor da ne bi vedela, da bo Tico dol peljal pa njenega Dejana, ki ima kondicije pa ravno toliko, da bodo morali ta projekt udejaniti med kakšnim velikim praznikom, ko je z vikendom vsaj pet dni prostih …

2 thoughts to “Izpolnitev želje”

  1. Hehehe, nenamerna, hvala, sem popravil, da je zdaj prav. Edino kavo bi vzel zase in zase, pr pivu nisem tako požrešen … 🙂

Comments are closed.