Ohlajen vikend

S Klemijem sva se po dolgem času v soboto dopoldne spet enkrat skupaj odpravila v Čaganko. Pokukati, kaj dogaja v kaminu Game over. In kakor v starih časih, ko sva se v jamo odpravila že zjutraj pa potem v podzemlje vstopila po poldnevu, ker sva vmes čas zdrobila za milijon potrebnih malenkosti, nama je tudi tokrat uspelo v hlad podati se okoli 13. ure. Dol nama je šlo bolj počasi, meni zato, ker mi je prijatelj obesil dodaten štrik, ki ga nisem mogel spraviti v svojo polno transportno vrečo in se je zataknil ob vsak rogliček, njemu je šlo pa počasi, ker je posledično mene čakal! Ko sva se zapodila v kamin, sem, moram priznati, začel plezati kar z nekaj strahu. Nisem vedel, kako mi bo šlo zaradi masaže, a mi je šlo dobro. Sem si kar oddahnil, a vseeno nisem imel niti najmanjše želje plezati naprej, sem se odločil, da bom povsem zadovoljen tudi z varovanjem prijatelja. A še preden se je Klemi malo nad mano razgledal, organiziral in vso potrebno opremo pripravil ter razstavil, sem že vedel, da morda pa tokrat varovanje ne bo boljša opcija! Sva morala namreč varovanje prestaviti višje, na nekakšno kurjo poličko, ki je bila pa ravno v liniji plezanja (in posledično padajočega kamenja) in padajoče vode. Kamin je bil tokrat dokaj suh, a ko vsako sekundo kljub temu nate pade vsaj nekaj debelih kapelj nekje z višav, si zelo zelo hitro povsem premočen. Saj ko sem se tudi sam poskušal organizirati in razkomotiti na svojem delovišču, sem bil še kar nekako optimističen, da bo šlo, ko pa sem v nekaj minutah začutil, da imam hrbet povsem moker in da bo le še veliko slabše, sem v transportki pobrskal za astro folijo in jo menda prvič v jami tudi razvil ter uporabil. Sem si jo ogrnil prek ramen in pod vratom zavezal ko prvošolček in je bilo takoj boljše, čeprav sem tistih nekaj minut, ko sem razvijal folijo, ki stane manj kot en evro, še razmišljal, ali morda ni škoda razpakirati tako lepo zložene stvari, ki je potem ne moreš več zložiti nazaj. Ko en Škot sem se počutil, ampak res! A ko sem poskrbel zase in vpletel dinamično vrv v osmico, da bi varoval prijatelja pri plezanju, je pa on zastokal. Da je direktno na liniji vode in da tako ne bo šlo dolgo že zaradi vrtalnika! A se je potrudil in uspelo mu je prečiti proč od vode, prišel pa je tudi končno do vsaj približno dobre skale. Sem spodaj kar zavriskal od veselja, vse akcije v kaminu od sredine lanskega leta sem namreč brazdal v povsem gnili steni, v kateri so samozatezna sidra držala samo zaradi lepšega! Ko se je spet usmeril navzgor, je izrazil tudi željo po glasbi, ki sem ji seveda z veseljem ustregel, prva pesem, ki je zazvenela iz telefona in se razlegla po orjaškem breznu (zdaj celo kaže, da bo prek 200 metrov visok!) pa je bila Highway to Hell! In je Klemi tolkel in ropotal navzgor, jaz pa sem ga z eno roko varoval, z drugo pa iz prasice občasno potegnil kakšen čikec, kakšno Petrolovo kavico (ampak to res ni bilo pogosto, sem imel le 3 s sabo!), odtrgal kakšen košček žemljice ali pa masten košček pečene vratovine, narezan na tanke rezine ter se dokaj pogosto prestopal na tisti polički, da me pas ni preveč v noge rezal in sem pravzaprav kljub mrazu nadvse užival. Klemi je bil uvideven in me je, ker se je vmes umaknil z vode in med napornim plezanjem skoraj posušil, mene mokrega in statičnega, po katerem je pa še vedno teklo, občasno vprašal, če sem v redu in če lahko še pleza. In itak da sem stisnil zobe, da naj pleza, kolikor hoče, a ko je po kakšnih petih urah in menda skoraj 15 višinskih preplezanih metrih objavil, da bova zaključila, sem bil kar vesel. V Bivaku 100 m nižje sva pomalicala in kavbojski kofe spila, potem pa ven pičila. Klemi je bil zunaj krepko pred mano, itak, ko sem okoli devetih zvečer še sam pricapljal do bivaka, je bil že umit in preoblečen. In varno zaprt v bivaku! Sem ga spraševal, zakaj ne zakuri, a mi je nekaj vpil kar čez zaprta vrata, nisem povsem razumel, kaj, a ko je vrata odškrnil le za prst in zavpil ven, da so sršeni, se je ena od teh letečih beštij že name spravila. Jih namreč privlači svetloba in bolj sem skakal po dvorišču pred bivakom cikcak, bolj je okoli moje glave zorno brenčal! Je na srečo Klemi spet malo odškrnil vrata in zavpil, naj čelado snamem in sem jo in je bil potem mir, da sem se lahko še jaz umil in preoblekel, medtem ko so beštije napadale čelado nedaleč proč na klopci. Potem sva zakurila, vmes sta pa Tico in Jasna prišla z mesninami, ki smo jih malo kasneje švicnili nad žerjavico, potem pa, ker se že dolgo nismo videli, sedeli ob ognju dolgo v jutro in blebetali. Kar ne bi bilo nič narobe, če ne bi morali čez par kratkih uric že vstati in se odpeljati proti Kočevju, kjer smo člani novomeškega jamarskega kluba spet čistili neko jamo. V kateri je bilo za skoraj 10 kubikov raznoraznih odpadkov. Na srečo smo se v jamo spravili še pred žgočim soncem in smo le za kosilo ven priskakljali, smo ga v senci prijetno ohlajeni pojedli brez švicanja, potem smo se pa do naslednje jame premaknili, kjer je bilo še več odpadkov in tam garali, dokler nismo napolnili vseh kontejnerjev, ki nam jih je pripravila komunala. In končali, ko je sonce že krepko izgubilo na moči, domov sem prišel pa že po temi. In potem nisem mogel povsem dojeti, kako to, da sam sedim na vrtu v dolgih hlačah in flisu in mi je bilo dokaj hladno, otroci in preljuba mi soproga so pa skakali po hiši komajda oblečeni in še sopihali, kako jim je vroče!

Ampak, ja, očitno si tudi hlad lahko na zalogo spraviš, če le dovolj dolgo vztrajaš …