Po stari cesti

Z Grdinom sva odskakljala że v petek pred kosilom, da bi prišla do Pelješca še ponoči, saj je żelel tam fotografirati sončni vzhod. Sva šla prefrigano po stari cesti, da ne bo gneče, a so verjetno vsi tako razmišljali, saj sva do Aleša v Paklenico prišla ponoči, da sva komaj še našla odprto gostilno za večerjo. Potem smo pa skoraj do treh zjutraj čakali Tičarja, Erkija, Klemija in Poldija, ki bi morali priti že prej, a na kombiju ni bilo tretje tablice in so tono opreme iz spakirane prikolice tri ure premetavali v kombi pa drug drugemu potem v narocju sedeli, ker ni bilo prostora.

Komaj smo se dobro spravili v šotore, so začeli pa telefoni zvoniti. Intervencija, angleški jamar se je poškodoval v Primadoni na 250 metrih! Z milijon ożinami vmes! Malo smo razmišljali, ali se takoj odpravimo na pot, a ko smo zračunali, da bi do Migovca potrebovali kakšnih 8 ur in zjebani od vožnje itak ne bi mogli takoj v jamo, smo bili s kolegi reševalci le z mislimi in dobrimi željami. Ob osmih zjutraj, ko smo se odpravili naprej proti Črni gori, so ravno dobro začeli z izvlekom, ko je čez pol ure klical Miha, da se je nesreča zgodila tudi v Beli griżi na 650 m, sem mislil pa kar obrniti. A je spet klical čez 5 min, da je le z majhno zamudo dobil obvestilo o vaji, ki smo jo imeli że tri mesece nazaj!

Potem sva lahko počasi ob obali kruzala, saj je Grdin potreboval le še večerni posnetek tam nekje pri Dubrovniku. Jutranjega je napravil, čeprav ga skoraj ne bi. Je vstal ob 4h zjutraj,da je bil ob 5h na poziciji, a ker je sonce vzšlo s skoraj enourno zamudo, je tam v avtu malo kinknil in skoraj zamudil. Skoraj. Menda ni. Posnetka ni pokazal … Imela sva torej ves čas na tem svetu, zato sva skočila še v Decathlon, sem moral kupiti napihljivo podlogo. Pa kratke hlače znižane pa majic par znižanih in par šopov pohodnih nogavic znižanih, za dobro vago pa še neke piskre, so bli lih znižani. Pa še v Spar kakopak in Bauhaus po silvertape in še par malenkosti in je bilo še vedno dovolj časa, da sva skočila do Grdinovega brata, ki je bil tam nekje na dopustu. Ker je Grdinov brat, se na telefon torej ni oglasil, ko sva prišla v Šibenik, zato je Grdin kar počasi kruzal ob plažah, če ga bova kje zagledala. Saj šanse so bile dobre,tam res ni blo več ko milijon turistov v kopalkah! Sva po kakšni uri obupala in odpeljala naprej, čez 10 min je pa brat klical, kakopak. Nisva obrnila, sva šla raje na pizo. Ne takoj, pol ure sva na parkingu razmišljala, ali naj pustiva avto lavfat, da bo hladen, ko se vrneva in ko se je končno odločil, da bo pustil prižganega, je ugotovil,da je rezervni ključ doma. Avto ni lavfal, sva sedla v peč, ko sva pojedla … V bistvu se je že nalo mudilo, a ko sva v daljavi zagledala dim in naju je par gasilcev prehitelo, sva še tja nos nesla, a na srečo so naju policisti kmalu napodili. Potem sva se mimo milijon trgovin  ob cesti pelhala,a ko sva se spomnila, da potrebujeva vodo, ni bilo več nobene in sva zavila direkt v center Splita ter jo kupila skoraj pri Dioklecianovi palači! Tudi od tam sva odpeketala s polnimi vrečkami … S časom sva bila potem že malo na knap, a sva vseeno resno razmišljala, če greva še v akvarij,  k sva lih že tam … Nisva šla, ker sva celo možnosti za fotkanje skoraj zamudila, potem sva pa v Črni gori skoraj do polnoči oprezala za odprtrimi restavracijami. Sva bila lačna ko tigra in bolj je čas mineval, bolj je Grdin stokal. Da se opcije da bo sit zmanjšujejo, opcije da bo sitn pa povečujejo. Petrol s čokoladami in sendviči naju je rešil, šotor na lokaciji pod Lovčenom sva pa uspela postaviti ob 3h zjutraj. Napihljiva podloga iz Decathlona pa ni delala, pokrovček je imela zdrobljen! Majica mi je bila premajhna. Ampak kaj bi to, jamarjenje se je začelo, Črna gora je zakon!