Stokrat sem že slišal od pametnih, naj vsega pa res ne napišem in da je za določene zadeve boljše, če ostanejo nezapisane, a nekako ne morem iz svoje kože in na koncu izblebetam ali zapišem. Pa bohpomagi, si mislim. Je Leopold poslal spodaj nalimani posnetek iz meandra, ki sva ga širila v Pali skali in sem se spomnil nanj. Prej se nisva poznala, niti po jamah nisva skupaj hodila in moram reči, da sem bil prav prijetno presenečen. Mah, saj pridni in delovni ljudje vedno prijetno presenetijo. Mislim, predvsem presenetijo takšne kot sem sam, ne preveč pridne in ne preveč delovne. Smo se zapodili v meander, Danijela, Leopold in jaz in se dela lotili, ko da smo plačani, najbolj garal je pa seveda Leopold. Dobro, saj tudi sam nisem držal rok v žepih, že zato ne, ker v jami kmalu začne zebsti, ampak v primerjavi z Leopoldom sem počival. Ko smo po nekajurni tlaki pa še podnevi ven prilezli in se na prijetnem sončku preoblačili, mi je pa čeljust dol padla, ko je Leopold švic majico slekel. Moram seveda nemudoma in odločno povedati, da moških teles ne občudujem pogosto niti jih ne čekiram in me sploh kaj malo brigajo, z mojim vred, a ker smo že res nekaj dni skupaj tlačarili v jami in na sploh skupaj živeli, sem seveda moral opaziti Leopoldove mišice. Če sem hotel ali ne! In mi je čeljust dol padla, kakor sem že omenil. In sem moral vprašati, kakopak. Če so njegove mišice plod jam ali jih še kaj posebej razvija. Je povedal, da samo z jamami do takšnih mišic ne prideš in da je predvsem zime uporabil za definiranje telesa, potem pa seveda jaz ne bi bil jaz, če ne bi še naprej malce povrtal. Če lahko njegovo res fascinantno prsno mišico malo potipam, sem povprašal. Se mi vprašanje ni zdelo ne vem kako zelo neprimerno plus saj beseda ni konj in vprašanje ne ubije, ne?! Leopold je malo razmislil, potem pa zelo jasno povedal, da še nobenemu moškemu ni dovolil preverbe njegove prsne mišice, ampak da za vsako stvar je pač enkrat prvič in da naj, bohpomagi, pač preverim. Če res moram. Sem moral, kakopak, drugače jaz pač ne bi bil jaz. Sem v prešvicanem podkombinezonu po topli skali napravil nekaj korakov do njega in trdoto mišice strokovno preveril med palcem in kazalcem. Kar fascinantno je bila trda, to moram povedati, spet pa moram poudariti, da se pri tem dejanju ne jaz ne on nisva na noben način vzburila. Šlo je le za nekakšno potešitev radovednosti, preverbo trdote mišice takorekoč in nič drugega! Sem se zadovoljen umaknil na svoj kamen in še jaz vrgel s sebe prešvicani podkombinezon, da se malo posušim in ogrejem na zahajajočem sončku, vmes je pa Leopold očitno še mene malo preveril. In povedal, da tudi jaz nisem švoh, tako na prvo oko. Jaz za svoje telo nič ne skrbim, o njem pravzaprav niti ne razmišljam, ampak če dobiš kompliment od človeka, ki za svoje telo skrbi, se pač zahvališ. In sem se. Zahvalil. Iskreno. Nihče od naju se ni kaj vzburil ali kaj, le za en takšen čisto moški pogovor, takorekoč čvek med dvema jamarjema je šlo. Zdaj se res ne spomnim, ali je tudi on preveril trdoto moje prsne mišice, se pa dobro spomnim, da je malo proč stala Danijela, mlada črnogorska jamarka, ki se je pa že preoblekla in je bila prav nekako zgrožena. Skorajda prestrašena, bi človek rekel. Si je verjetno mislila, da bo naslednja za preverbo in se je že v nizki štart spravila, a naju seveda v tistem trenutku ni zanimala. Mislim, pogovarjala sva se o prsnih mišicah, ne sisicah, lepo vas prosim!
Ja, saj ne vem, zakaj sem začel o tem pisati, ker to je bil res en takšen nepomemben dogodek ob prihodu iz jame, kakršnih je med jamarji verjetno vsak dan veliko. No, edino med dolenjskimi jamarji verjetno ne, ker so naše jame tako usrane, da nikomur niti na misel ne pride, da bi se dotikal drugega usraneta …
Aja, pa Danijela je o naši črnogorski odpravi spisala pesem, v kateri nastopamo vsi sodelujoči, a se mi zdi, da je najbolj od vseh prav mene zadela: Šini u prikrajku leži, i smišlja neku foru, nadmašujući Crnogorce u aktivnom odmoru. Evo, sem ponosen, v pesmi nastopam …
[youtube]https://www.youtube.com/watch?v=cZQ12j0DfaQ[/youtube]