Home > Razno > Zaposlenost

Zaposlenost

22. avgusta 2016

Nezaposlene roke so hudičevo orodje, to vemo vsi. Moje so zelo rade nezaposlene, če se pa že zaposlijo, se zna pa škoda delati, zato se k delu prav zares ne silim. Je naša kuzlica že pred časom pregriznila sedežno vrečo, napolnjeno s stiroporjem in so stiroporne kroglice ven špricale in jih je bilo po vsej hiši dovolj, da je šlo prav vsem že na živce in so hoteli zadevo kar v smeti zabrisati. Pa nisem dovolil, da bom popravil. Enkrat. Sem začasno luknjico popravil z lepilnim trakom, ki ga uporabljajo vsi pravi mojstri, a ni bilo najbolje. Mislim, bi bilo, če bi zadevo na miru pustili in ne premikali, se je pravzaprav niti dotikali ne, a kaj, ko se je vsake toliko časa kdo vrgel na tisto vrečo (najraje seveda kuzlica) in je bilo spet nesnage po celi hiši. So moje nezaposlene roke torej k zaposlitvi roke ostalih družinskih članov silile in je kar malce že na revolucijo dišalo, zato sem se danes lotil popravila. Deset minut pred kosilom sem najprej na pomoč poklical najmlajšega, ki pri pripravljanju kosila samo krožnike na mizo zmeče in bi ga z lahkoto pogrešili za minuto ali dve, kolikor bi opravilo po mojih izračunih imelo trajati, potem, po kakšnih desetih minutah, smo pa že skoraj vse roke v hiši potrebovali! Za pol ure. Deset minut pred kosilom. No, ja, vsakemu se lahko zalomi! Spodaj na vreči je zadrga, ki jo odpneš, da ven dobiš stiroporne kroglice in to res ni neka raketna znanost, sem si mislil, tiste kroglice v največjo vrečo za smeti pretočiti, a se je izkazalo, da je kar blizu. Raketni znanosti namreč. Ko so kroglice začele teči v vrečo za smeti, ki jo je najmlajši držal, se je oblika vreče spremenila in je grozilo, da bo cel kubik tiste pizdarije ušel po hiši, zato je moral še taveliki na pomoč priti, potem smo pa še mamico poklicali, da je tamalemu pomagala držati vrečo. Ja, vem, kaj vas zanima. Kje je bil pa tasrednji sin? Tasrednji je pa kuzlico držal, da nam ni štale delala!

Smo potem nekako uspeli, umili roke, sedli za mizo, pojedli kosilo (ves čas sem pa tisto vrečo gledal, kdaj se bo prevrnila in komplet dnevno sobo pokrila s kroglicami!), potem smo pa prazno usnjeno vrečo oprali in zašili (no, jaz sem jo, čeprav moram priznati, da sem si vseeno tudi malo z lepilnim trakom pomagal), sonce jo je pa posušilo. In ker jo je posušilo, sem se namenil pa tiste kroglice spet nazaj v vrečo spraviti, preden se razlijejo po celi dnevni sobi. So vsi imeli milijon nekih opravkov kakor in nihče ne bi pomagal, a so na koncu vseeno ponudili ročice, če niso hoteli stiroporja po celi hiši in smo bili kuhani in pečeni za dobro uro! Brez heca! Veste vi, kakšen problem je kubik stiropornih kroglic iz velike vreče za smeti spraviti v usnjeno vrečo skozi čisto majhno odprtino!? Gromozansko delo, tudi pofotkati nisem uspel!

Kuzlica tisto vrečo že veselo spet žveči, jaz sem si pa kofe privoščil, potem je pa že Grdin pome prišel, da sem mu šel pomagat fotografirat nek avtodom. Sem mislil, da bo to izibizi, celo še jaz sem telefon s sabo vzel, če bo potreboval kakšno dobro fotografijo od mene, a me je s sabo vzel le za kelnarja. Sva najprej iz njegovega avta v avtodom znosila milijon stvari (od skodelic, posodic, celo neko rožo je privlekel in ful hrane!), potem sem moral pa bliskavice okoli avtomobila nositi, kakor mi je naročal, on je pa samo pri fotoaparatu stal! Pa vedno je kaj zahteval od mene, ko sem recimo ravno ostanek pistacij jedel, ki jih ni potreboval za aranžma. No, saj se je kasneje izkazalo, da bi tudi tiste, ki sem jih vmes počvakal potreboval, a ker jih ni bilo, sva pač brez dodatnih pistacij naredila. Prav tako je moral posnetek narediti brez vseh koščkov čokolade, ki jih je nekdo pojedel, ko je potreboval pa še polno skledo s piškoti, ki jih pol tudi že ni bilo več, sem pa zadevo rešil tako, da sem karton v skodelo dal pod piškote in je bilo od daleč videti polno. Potrebno se je znajti, kaj čmo. Kruha ni veliko zmanjkalo, je pa izginil en grozd. Čeprav je hotel uporabiti oba, ki ju je s sabo prinesel. Ampak sem ga menda tako grdo poštucal, da ni bil več uporaben. Kar je morda celo res, kaj pa vem, nisem gledal, kako jagode s peclja trgam …

Je pa Grdin pozabil s sabo prinesti knjige, da bodo za dekoracijo in je poprosil mojstra, če lahko on skoči domov po par svojih, a je priznal, da ima samo eno. Knjigo. Doma. Je zadevo rešila sorodnica, ki je potem pripeljala vse svoje štiri knjige! Tri smo uporabili na polici, s četrto smo pa bliskavico podložili, ko smo višino potrebovali. Četrta se je izkazala za najbolj uporabno. Knjiga, kakopak!

Sva končala še pred polnočjo in morda bi še prej, če se proti koncu jaz ne bi igral z osmo bliskavico, saj jih je za zaključni posnetek potreboval le sedem, osmo je pa meni v roke porinil. In je Grdin fotkal jaz sem pa tisto osmo v rokah premetaval in poskušal prijatelju v oči bliskniti. On tega ni opazil, je pa opazil, da nikakor ne more dobiti pravilno osvetljenega zadnjega posnetka, da ga vedno nekaj zmoti. Sva šele po pol ure ugotovila, da je bila kriva osma bliskavica …

Z današnjim dnevom sem pa drugače pravzaprav kar zadovoljen. Sem ugotovil, da se sedalne vreče, napolnjene s stiroporjem, v bistvu ne splača popravljati, ker to vzame preveč časa kompletni družini, pa ugotovil sem tudi, da je skoraj bolj kakor fotografa pri delu gledati tekmo v hitrostnem štrikanju. No, to zadnje samo domnevam, ampak sem v to domnevo kar trdno prepričan …

Comments are closed.