Home > Razno > Badminton s sršeni

Badminton s sršeni

1. septembra 2016

V našem bivaku pri Čaganki so se očitno sršeni naselili in vznemirjali predvsem Klemija, pikali pa Jasno. Ker pa sva se s Klemijem danes odpravila gor porihtati elektriko, zamenjati akumulatorje ter nanovo par žic potegniti, sem se na zadevo pripravil. Jasno, ker o elektriki popolnoma nič ne vem, vem le, da če pritisneš stikalo, posveti luč, je bil za ta del zadolžen Klemi, jaz pa sem se zadolžil pa za sršene. Malo sem po Tubi srfal in se informiral o različnih tehnikah, kako te leteče zverine porihtati, potem se pa odločil za najbolj enostavno – na njihovo gnezdo potegniti vrečko za smeti, ga odrezati s trama in hudiče potem zatamaniti. Sem se nameraval dobro obleči, povrh pa jamarski kombinezon, ki ga žela letečih tankov zagotovo ne bi prebodla, edini problem je bila glava. Pa sem potem na Tubi videl neke Japonce, ki so imeli na glavah navadne delavske čelade, čeznje pa navadne plastične mrežaste vreče za krompir nataknjene in sem se odločil za to tehniko. Ampak Klemi ni bil najbolj navdušen, da bi sicer z veseljem posnel filmček o tem, kako jaz sršene tamanim z žakljem za krompir čez glavo, ampak da on se mora z elektriko ukvarjati in ni hotel, da bi potem te jezne leteče zverine ogrožale še njega. In sva skočila še v trgovino po en hud sprej, ki sršenje gnezdo z nekakšno peno zakrije in potem posledično še vse pobije. Je bila že tuba spreja videti prav grozljiva in ko sva prišla do bivaka, sem seveda takojci želel v akcijo, pa Klemi ni pustil. Da mora on najprej vse stvari v bivak znositi, ko se bo dobro zaprl, naj pa delam, kar hočem. In se je Klemi varno zaprl v bivak, jaz sem se pa kar v kratkih hlačah in brez vreče za krompir čez glavo najprej na podstrešje samo v izvidnico odpravil. Da vidim, s čim sploh imamo opraviti. Ja, seveda, sprej sem seveda pa vzel s sabo, ker človek mora biti pripravljen na vse! Sem previdno odprl vrata in pokukal v temačen prostor. Nobenega brnjenja ni bilo slišati, gnezda pa tudi nobenega nisem videl. Zato sem previdno zlezel na podstrešje in se še bolj pozorno razgledal. Pa nič ni bilo. Čez čas sem pa zaslišal pritajeno brnjenje, plus hrustanje lesa. Kot bi nekdo jedel bobi palčke. In povsem na drugem koncu bivaka zagledal na tleh žaganje. Sem se splazil malo bliže ter na tramu pod streho zagledal ogromno sršenje gnezdo. Pa očitno so vsi doma gledali televizijo, ker letal okoli ni noben. Zaradi tega verjetno nisem odšel dol, da bi se oblekel in si  tisti  žakelj na glavo poveznil, s tavelikim sprejem proti sršenom v rokah sem se čutil kar varnega. Pa priznati moram, da me je prav firbec, kako tista pena gnezdo ovije. In sem kar nameril in pritisnil. Saj mi je bilo v hipu žal, ker sem s prvim brizgom zgrešil. Sem se prav okaral, da zakaj zunaj nisem vsaj enkrat poskusil, da merek umerim in vsaj malo potreniram, ampak za kesanje je bilo v bistvu odločno prepozno. So se v gnezdu sršeni nemudoma zbudili in tisto pritajeno brnenje se je spremenilo v oglušujoče brenčanje. So piloti mašine zakurblali, da vzletijo in napadalce preženejo! Sem z drugim brizgom zadel odprtino gnezda in piloti, ki so bili ravno na vzletni rampi, so samo na tla pikirali, a časa za veselje ni bilo, ker so se na vratih prikazovali novi in novi. Sem jih čedalje pogumnejši kar šprical in šprical, dokler celo gnezdo ni bilo v peni. Saj smrdelo je, da ni za povedat, ampak to me je manj motilo, kakor če bi me kakšen recimo v rit pičil! Sem nehal špricati in sem kar čepel tam in opazoval, kaj se dogaja, dokler nekaj pilotov ni priletelo z druge strani trama. Sem jih snel v letu, ker sem merek že narihtal, potem sem pa odskakljal na drugo stran, da vidim, od kod so prileteli. In bi me kmalu kap, ker na drugi strani je bilo gnezdo še večje, letalcev na vhodu pa tudi več. Sem jim še ta zasilni izhod zapenil, da so povsem znoreli in užival v zmagoslavnem trenutku, čeprav sem zaradi strupa težko dihal, a ko jih je par priletelo pa z desne strani, sem takojci zadihal lažje,ker mi je ritnice od straha čist skupaj potegnilo! Sem jih pošprical, potem se pa ogledal, od kod so se vzeli in seveda kmalu opazil malo manjše gnezdo kakšen meter proč pod drugim tramom. So se v tisti podružnici ravno pripravljali, da matičnemu podjetju na pomoč priskočijo, ko sem jih zapenil, za zmagoslavje pa ni bilo dosti časa, ker se je enemu letečemu Rambu uspelo prebiti iz kaosa in je mimo moje glave odletel ven. Sem se kar malo usral, priznam, ker je bil tako velik, da bi me bolelo že, če bi se samo zaletel vame. Je zunaj napravil en majhen krog, da je zajel svež zrak, potem pa pikiral proti meni, a sem ga snel v letu. Sem se že zverziral. Potem sem pa nehal srečo izzivati in sem se hitro s podstrešja pobral ter za sabo zaloputnil vrata. In mirno sedel v stol malo stran od bivaka, ki sem si ga že prej pripravil, si odprl Petrolovo kavico, enega prižgal, nato pa užival v drami. Ko sem opazoval sršene, kako so spod strehe ven letali pa se vračali, vmes pa omagali in s crknjenimi motorji pikirali na tla. Pa Klemiju sem se smejal, ki je bil, varno zaprt v bivaku, čisto živčen. Ker se je tam pri njemu tisto grozljivo brenčanje seveda zelo dobro slišalo in je ves čas pogledoval okoli sebe, ko je tiste žice vlekel …

Aja, ja, seveda, enepar sršenov ni bilo doma, ko sem jim domačijo uničeval in so se vrnili jezni ko sam hudič. Za tiste sem imel pa pripravljen lopar za badminton. Sem tudi to videl na Tubi. Ga pritisneš ko žogico, ni šans, da se izmakne! Sem si v bistvu prav želel, da bi me napadli, a me niso. Le ko sem kavico spil in se do Klemija odpravil tistih par korakov, je eden okoli mene začel brneti. Sem zagrabil lopar in zamahnil s čudovitim bekendom. Res, ful je bil dober. In skoraj prepričan sem, da je bil bekend, čeprav ne vem točno, kaj to sploh je. Ampak, dobro, evo, zamahnil sem krepko, da je bilo zihr zelo profesionalno videti, a sem zgrešil. Se je živalca nekako izmaknila, a je bila očitno pametna, v drugo ni poskušala sreče in se je nekam v gozd umaknila. Jaz sem pa potem vrata bivaka odprl, da je tudi Klemi vsaj malo do zraka prišel, vmes sem pa seveda zunaj z loparjem ga varoval. Da je lahko v miru delal. Mu ni šlo vse po načrtih in čeprav je parkrat vstal in samega sebe potrepljal po hrbtu, se je kar nekajkrat po takšnem samopriznanju vrnil za narisan načrt in ga podrobno preučeval. Z vprašajem nad glavo, kakopak. Ampak, ja, na koncu je zmagal, je vse, kakor mora biti in kakor si je zamislil, le ena varovalka je menda popustila in ko je tudi to urihtal, se je urihtalo vse. Si je spil še eno pivo, jaz pa še en kofe, pa sva imela likof. Preden sva domov odpeketala, sem pa na podstrešju za vsak slučaj morišče še enkrat malo pošpricnil. Saj verjetno ne bi bilo potrebno, na tleh je bilo namreč nešteto mrtvih sršenov, a sem jih vseeno pošprical. V poduk vsem sršenom, da se nimajo kaj za zafrkavat z jamarji …

20160831_170335

Comments are closed.