Jesenski izpiti Jamarske zveze Slovenije so se zgodili to soboto v Poltarci pri Krki. Iz našega kluba je le Pero delal izpit za jamarja in s Klemijem sva ga malce pozno pobrala, sva se morala še s kofeti osrbeti in podobno, zato ga je kar malo panika zagrabila, ko je opazil, da kandidati za jamarje in jamarke teoretičen del izpitov že pišejo, ko smo se tja pripeljali. Sem hotel dober parking najti, ker avtomobilov je bilo kar nekaj, a Pero sploh ni hotel tvegati. Oziroma je tvegal, je kar iz vozečega vozila ven skočil, da se slučajno ne bi zgodilo, da bi moral sam pisne izpite reševati! Sem jaz potem parking poiskal in se s kavico usedel malo med inštruktorje, da še kakšno rečemo, a je nismo, ker so oni že vse rekli in so se kar k delu spravili, jaz sem bil pa pozen. A sem vseeno kofe v miru požulil, saj nikoli ni tako pozno, da se kofeta ne bi dalo še v rito zliti in ko sem ravno edini od inštruktorjev ostal tam za mizo, kjer so švicali kandidati, so mene zaprosili za manjšo pomoč. Če bi jim lahko pri kakšnem vprašanju pomagal pa to. Sem pošteno povedal, da jim sicer lahko pomagam, ampak potem ne garantiram, da bodo naredili, ker jaz sem izpit že naredil in sem na teorijo že malce pozabil. Sem raje kofe žulil, s tem namreč manj škode delam, je pa Katja priskakljala z izpitno polo, če rešim eno vprašanje. Sem tudi njej povedal, da ne bo šlo, a se je v bistvu hotela le pohvaliti z zadnjim, neobveznim vprašanjem, ki ga je ona prispevala in za narediti ali ne narediti teorijo ni štel. Sem pokukal, kakopak. Ga je po Nietzschejevsko zastavila, da kaj se zgodi, če dolgo gledaš v brezno in optimistično pod njim pustila kar nekaj praznega prostora, da se bodo bodoči jamarji lahko razpisali. Sem odgovoril, da če dolgo gledaš v brezno, brezno pogleda vate, da tega vem, da vem pa tudi, da bo šlo veliko papirja v nič, ko je toliko vrstic za odgovor pustila. Pa saj ne dvomim v bodoče jamarje in njihove intelektualne sposobnosti, a ko kateremu koli študentu na izpitu poveš, da odgovor za rezultat ne šteje, ga bo preskočil. Da ne izgublja energije za nepomembne stvari, saj mora energijo čuvati za štrik. Če je to jamarski študent, kakopak …
Sem potem vzel opremo, zavistno prhnil proti Klemiju, ki si je svojo dohtarsko točko postavil idilično ob potoček in se odpravil v hrib k svojim lojtrcam. Ja, lestve še imamo, vsaj na izpitih, čeprav se v jame z njimi ne podajamo več pogosto. Smo jih zadržali, ker z njimi preverimo komunikacijo med jamarji in kako se znajo varovati. Plezati po njih pa itak nihče več ne zna! V gozdu je bilo kar prijetno hladno (no, prevroče ni bilo!), pa kandidatov tudi ni bilo tako zelo veliko, da bi se pretegnil od dela, pa drugim inštruktorjem tudi ni bilo zelo težko. Walter je recimo name metal kamenje, a zagotovo le zato, da bi kandidatom za jamarje pokazal, kakšne nevarnosti jih v jamarstvu čakajo, ne zato, ker bi mu bilo dolgčas ali ker je otročji! Je čas lepo prijetno tekel, vmes enkrat sem imel celo čas skočiti v bazo na kofe, ki ga je domov skočil skuhat Urbi, saj stanuje nedaleč proč. A ko sem prvič pritekel dol in počakal, da se vrne, se je vrnil brez kave. Jo je skočil domov skuhat, ker ve, da jo imam rad, a je nazaj prišel brez nje. Jo je pozabil skuhati! Ko se je domov odpravil drugič in se potem s kavo v termovki tudi vrnil in je poln prijetnega pričakovanja vprašal, kakšna je, sem mu povedal po pravici – da je vroča k svina. In potem ni vrtal globlje. Jaz sem jo pa požrl, saj je kava zame kot seks, tud če je slaba, je vseen boljše kot nič, čeprav, če sem spet iskren, bom v bodoče Urbija zadolžil za kakšne druge stvari kot kuhanje kave. Bo zihr boljši, sem prepričan …
Preden sem odpeketal nazaj na svojo točko, se je ravno Tico s kolesom pripeljal iz Ljubljane in sem se mu z novim žimarjem takojci pohvalil, ki mi ga je Staut prinesel. Sem mu dal starega, zdrsanega do amena, ki niti za švoh inventuro ne bi bil več dober, če bi ga lahko obnovili, pa mi je kar novega prinesel. In je šele Tico opazil, da je podpisan, tovarniško! In sem kar na rit padel od navdušenja in Mihatu enga lupčka pritisnil v zahvalo, potem je pa kosmato lice prec še Murček nastavil, samo fotografov pa ni bilo poleg, da bi ovekovečili …
Pri tovariški pomoči je pa z Matejo ravno v najbolj kamasutrovski pozi Pero švical, ko je prišla njegova žena pogledat, kaj dogaja, z njuno pred kratkim rojeno hčerkico v naročju. Da je bilo potem vsem kar malo nerodno in smo Perotu vpili, naj za božjo voljo čim prej konča, da bo zadrega končana …
Ko so vsi kandidati šli čez lojtre, sem jih pa menda prvič v življenju začel pospravljati, pa ni šlo. Le en kup žice in aluminijastih prečk je bil zvit v pravcati klobčič, zato je Jaka, ki je prej razlagal, da ko je on začel jamariti, so v Kačno na 200 metrov še po lestvicah drajsali, zahteval, da jih prinesem dol. Da mi bo on pokazal, kako se tvari streže. In jih je res skorajda po tovarniško zložil, vmes pa razlagal, kaj počne, da smo mu na koncu vsi ploskali. A s tem ni bil zadovoljen, on je pravi učitelj, jih je spet razvil in zadevo podal meni, da jih še jaz zložim. Ni tako enostavno, kot se je zdelo, ko smo njega opazovali, sem moral parkrat poskusiti, preden sem se vsaj približno naučil, potem pa jih spet razvil te jih Katji podal, ki je bila, ko sem jih jaz zlagal, najbolj pametna. In potem nekaj časa, ko jih je ona zlagala, ni bila najbolj pametna …
Smo potem v bazi čakali na počasnelo Walterja, in čakali in čakali, saj edino pri njem na poligonu še večina ni bila, vmes pa si krajšali čas z anekdotami iz jamarskega življenja. In so packi udarili prefrigano taktiko, kako mene, prisluškovalca, ki vse potem na blog nese, zmesti, da bi čim manj povedanega zapisal – toliko stvari so natrosili, da sem vse pozabil! Sem se jim smejal, da me ne bodo, da takšnih smešnih, ki nadvse v zadrego spravijo, jaz ne pozabim. Pa sem jih. Naslednjič si bom sproti zapisoval, pa da vidimo …
Katja je medtem teste preverila in priskakljala povedati, da sem edini neobvezno Nietzschejevsko vprašanje pravilno rešil, na vprašanje, koliko jih je nanj sploh odgovorilo, pa priznala, da je poskusil le Marko Z. Po moje je bil njegov odgovor pravilnejši od mojega – če dolgo gledaš v brezno, prijatu znori in ga on opremi … Kaj dosti se repenčil nisem, da sem edini odgovor na zadnje vprašanje poznal, še posebej pa potem, ko je Aleš ugotovil, da je to pravzaprav logično. Da če te zanima kaj nepomembnega, da vsakdo ve, da mora mene vprašat …
Izpiti so se končali, ker pa so tokratne izpite oranizirali Krkaši, ki praznujejo deseto obletnico kluba, smo se seveda odpravili še na drugo lokacijo. Kjer se je pilo, jedlo in zabavalo še dolgo v noč. Le Tico, ki se je pripeljal s kolesom, je prej odšel, ker ga je čakalo še dosti brcanja. Ga je reševalec Bojan prepričeval, naj spije še pivo ali dva in ga bo potem on skupaj s kolesom peljal, pa se Tico ni dal. Da bo brcal, ja zatrmulil in je res. Reševalec Bojan je pa potem, ko je odbrcal, povedal, da ga je želel peljati samo zato, ker je bil švoh z bencinom in če bi ostala kje v hosti, bi ga lahko s kantico po gorivo poslal …
Aja, pa kralj živali, pujsek, ki je dolgo dolgo švical nad žerjavico, bi nam kmalu ušel. Ga je na mizo za obdukcijo namreč nesel Jani, ki je tudi izpit naredil in je imel (verjetno od veselja) malce gumijaste nogice …
S Klemijem sva se potem enkrat ponoči domov odpravila, kolikor pa poznam Krkaše, zabava verjetno še traja. Če jim le bencina za agregat ni zmanjkalo, s katerim so pivo hladili in domače pesmi prek ojačevalca vrtili … Fotke so pa od Tanje.
