Ker se dead line, ko mora Grdin filmček o JRS intervenciji oddat, neusmiljeno bliža in ker je dead line najboljša inspiracija, smo danes zvečer skočili v akcijo. Saj sva že prej hotela, a nekako nobenega pravega kamnoloma nisva našla, čeprav sva bila, ko sva o filmu šele razmišljala, prepričana, da jih je okoli Novega mesta milijon. Pa potem igralcev nisva našla, ki bi bili voljni eno noč zabiti na snemanju, pa potem je dež padal … No, danes je pa hudič šalo vzel. Na srečo se je Anži po riti praskal, gospod Grah tudi, Jasna se itak vedno žrtvuje, Grdin je pa še bratranca svojega prepričal, da gre z nami, da bo v nosilih, in nas je bilo ravno prav. Kako ga je prepričal? Poba se je ravno iz neke žurke pripeljal, ravno prav trhljen, da mu je verjel, da gremo samo za pol ure … Saj potem, ko je Anži proti kamnolomu vozil, kakor da gremo na intervencijo, je protestiral, da naj bolj počasi vozi, ker drugače bo centrifugo vključil, a ko smo ga potem tam spakirali v nosila, je utihnil. Zelo verjetno zato, ker smo ga ravno na rob prepada odložili in se tudi zakašljati ni upal, da se ne bi zvrnil. In tistih pol ure se je potem itak razvleklo na tri ure, da je v nosilih kar zaspal, ko smo ga nosili gor in dol, nosili smo ga pa toliko, da sta si Jasna in gospod Grah skorajda status jamarja reševalca pripravnika zaslužila, če mene vprašate. Ja, Grdin je potreboval veliko detajlov in razlićnih posnetkov … Pa ponavadi nosila nosi po šest reševalcev, tokrat smo bili pa samo štirje … Enkrat vmes, ko smo ravno čakali, da Grdin na novo postavi kamero in kran, je pa v hosti krepko zarurilo. Meni se je slišalo kot medved, pa drugim tudi, čeprav je bil verjetno le jelen, je v ruku. Pa še polna luna je bila! Je kri kar dobro po žilah poslalo, res, še posebej Lukatu, ki je bil spakiran v nosilih, pa toliko smo ga prenašali, da se je že streznil. In je prosil, če ga iz nosil ven damo, da če bo medved prišel, da bo lahko z nami bežal. Sem ga potolažil, da če medved pride, ga bomo kar v nosilih odnesli, ampak mi ni verjel. In itak da bi ga kar tam na tleh pustili, da bi se medved malo z njim ukvarjal in bi mi medtem prednost potrebno dobili …
Smo še malo nosili in snemali, potem je pa končno od Lenke iz najboljše bistriške gostilne SMS priletel, da če poha ali ne. Smo se namreč najavili na malico, ko končamo. In nam je zakrulilo in sem sporočil, da naj kar poha, da bomo okoli enajstih zvečer pri njej. Tam pa potem seveda ko na ohceti! So me vsi za čelo šlatali, če sem za celo JRS naročil ali kaj, ko je bilo toliko vsega, a smo se potrudili in pojedli. Da smo se na koncu kar odkotalili proti domu! Pa z odprtimi okni smo se domov vozili, ker so nekateri že med vožnjo začeli krepko prebavljati …
Kaj smo scumprali pa sporočim, ko Grdin konča. Enkrat kmalu …
