Skozenjc

Ko sem se v petek (no, soboto zjutraj) spravljal v posteljo, sem nehote zbudil preljubo mi soprogo. Samo dve uri boš spal, je rekla in moral sem jo kar občudovati, kako dobro ji gre matematika ob štirih zjutraj. Sem zastokal, da to itak vem, zaspal, ob šestih zjutraj sem bil pa že v kombiju. Konec oktobra bo jamarska reševalna služba organizirala veliko mednarodno reševalno vajo v Pološki jami, ta vikend smo razpisali pa kondiciranje, da napeljemo žico za jamarski telefon ter preopremimo oz zamenjamo dotrajane vrvi. Te morajo namreč biti dobre, ko gre v jamo naenkrat toliko ljudi …
Torej, spal sem dve uri, tri ure sem se vozil proti planini Polog nad Tolminom, potem smo pa v žgočem gorskem soncu z vso jamarsko ropotijo na hrbtih še tri ure hodili do vhoda v jamo. In ko sem trpel pri hoji navkreber in je iz vseh lukenj teklo, sem bil prav jezen sam nase. Sem par dni prej komandanta našega klical ter v pogovoru ves čas regiral tako, da mi bo on sam rekel, da ne rabim priti na kondiciranje, saj sem itak non stop po jamah, a očitno nisem dovolj jasno namigov izrazil, saj je bil hladen ko špricar, ko se je delal neumnega, da ne razume, kaj mu hočem ne preveč direktno povedati. In ker sem cagal, sem potem trpel na soncu, pri hoji skoraj navpično v hrib!
Smo končno nekako prisopihali do vhoda v jamo, posedli, ko sem pokofetkal in enega ali dva prižgal, je bil svet pa že lepši. Da bi bilo res neumno, če ne bi prišel. Tako bom pa vsaj lahko videl Pološko jamo, katere znamenitost je ta, da greš zgoraj not in spodaj ven, ali pa spodaj not in zgoraj ven. To je bilo vse, kar sem vedel. Pa da je globoka skoraj 700 m, a ker smo se vanjo nameravali spraviti od zgoraj in udariti tako imenovani skozenjc, se sploh nisem sekiral, ker dol po štrikih pač gre z lahkoto, ne? Pa da je čisto na vhodu ena ožina, ki je kakor mera, če prideš čez tisto, prideš potem čez vse. A kot vedno se je izkazalo, da sem prevelik ignorant in da kot vedno razpolagam samo z delnimi informacijami! Tista začetna ožina pravzaprav ni bila ožina temveč nižina, se je bilo potrebno po hrbtu pod ogromno skalo splaziti, prvi je šel poskusit Bernard. Ker ima največ čez prsni koš. Sem gor na soncu čmuril in mislil svoje misli, ko so pa prek radijske postaje začeli stave sprejemati, ali bo Bernardu uspelo ali ne, me je pa firbec. Sem se spustil dol, da vidim, kaj je to za ena jeba in me je kar malo stisnilo. Bernard se je rinil pod tisto skalo, kolikor je mogel je pa kamenje spod hrbta pucal, da bi bil nižji, a ga je nekje na sredini pa tako zagrabilo, da ni šlo. Je obupal, potem sem se pa jaz noter spravil, ki sem malo manjši čez prsni koš. A še preden sem izginil v ožino, so mi predlagali, naj čelado snamem, da z njo na glavi ne bo šlo. Je hecen občutek, ko se leže na hrbtu kot kača zvijaš pod kamen in na prsih začutiš, kako te blago pritisne kamnita gmota! In se zavedaš, da če ti prsne bradavice otrdijo, ne bo šlo čez … Sem se zvijal in na slepo iskal najširšo pot, res je šlo za centimetre. Mi je nekako uspelo, so mi podali še vso jamarsko opremo, da sem se potem v manjši kamrici opremil za dolgo pot, potem smo se pa Maks, Staut, Rehar in jaz odpravili dotrajane štrike zamenjati. In mi je zelo kmalu postalo jasno, da tako zlahka, kakor sem si predstavljal, ne bo šlo. Štrikov sploh ni bilo, le rovi in ozki rovi in še ožji rovi in rovi za popizdit ozki! Vmes mi je pa Rehar, ki je jamo poznal, malce o zgodovini povedal, da mi je pojme razčistil.
Da ima višinsko razliko 700 m ter kar 12 km dolg splet rovov in brezen, raziskali so jo pa v začetku sedemdesetih let skoraj v celoti navzgor. Se pravi, da so šli v jamo spodaj in plezali in razbijali in raziskovali od spodaj gor, zgornji vhod (ali izhod, kakor vam drago) pa menda dobesedno odkopali! In so se že v prvem ozkem meandru moje predstave o lahkem spustu skozi jamo razblinile ko milni mehurček! Smo si pred vstopom v dolg in ozek meander razdelili opremo in se je izkazalo, da sem bil od vseh še najmanj izkušen jamar. Zakaj? Vsi so imeli velike transportke, le jaz takšno bolj majhno, v katero niso šli kosi vrvi in mi je bilo malo nerodno, sem pa vrtalnik z dvema baterijama in kladivo vzel, to je pa šlo. Kar je volumensko manjše, po teži pa krepko obratno! V meandru sem pa potem kakopak zatrokiral. Kaj je meander? Predstavljajte si dva zida, visoka recimo tam okrog deset metrov, med njima pa ponekod samo 10 cm razmika, ponekod pa meter, vendar na različnih višinah. In potem se guziš in iščeš najbolj primerno pot, ko sem najbolj zakuhaval in so prijatelji malce naprej potegnili, mi je pa baterija od vrtalnika kakšnih pet metrov nižje dol v meander padla. Saj moram priznati, da je bila moja prva misel ta, da ko jo jebe, bi jo kar tam pustil, potem sem se pa na gospodarja Murčka spomnil, kako mi je zjutraj pred odhodom v jamo 5 (pet!) Petrolovih kofetov stisnil za popotnico in me je vest zapekla. Ker kofeti so prijali, enega sem takojci dol požrl, dva pred jamo, dva pa potem nekje vmes v jami, zdaj naj bi mu pa povedal, da sem mu baterijo usejal!? Sem se nekako zguzil na dno meandra, pobral baterijo, zagledal še hendija, posebno vponko za zaviranje na vrvi, pobral še to, potem pa hotel nazaj gor splezati, pa ni šlo. Je bilo preozko! Kakšnih 15 min sem dobesedno umiral, ko sem poskušal, najhujši je bil pa znoj v očeh! Sem se potem za hip umiril, malo nadihal, nato pa preizkušeno jamarsko tehniko udaril – zaklel, da bi kočijaži zardeli, če bi slišali, porinil in je nekako šlo. So me tovariši potem vmes vtaknili, da nisem več tako zaviral in smo capljali in trapljali dolge kilometre, vmes pa ugotavljali, kje vse niti prazna nosila ne bi šla! Smo celo novo reševalno tehniko nagruntali za morebitnega ponesrečenca v Pološki – en jamarski reševalec bi šel do njega, mu kikirikije stisnil in kakšen čaj, povedal, da naj kakšnih štirinajst dni potrpi, da naši minerji razširijo, potem bi pa po njega prišli …
Redki so bili deli, kjer sem se lahko zravnal in napravil nekaj korakov pokončno, še bolj redki so bili deli, kjer sem lahko imel transportko na hrbtu! Sem enkrat na začetku videl Stauta, kako si je svojo vrečo zabrisal na hrbet in stopil v meander pokončno ko homo erektus in sem ponovil za njim, samo sem takoj z glavo butnil v strop in se po širini zataknil. Ima prijatelj namreč ene 30 kil manj od mene! Na stopnjah z vrvjo smo sproti vrvi zamenjali, kar je večinoma počel Staut, Maks mu je asistiral, Rehar je spal (no, hiberniral), jaz sem pa kadil in muziko garačem spuščal. Pa ker jih imam rad, sem tahude rokenrole preskočil, ker sta delala po ritmu, da se ne bi pregrela …In smo tako trapljali in trapljali po jami, po kakšnih 8 urah sem pa le vprašal, če smo že kaj blizu izhoda. Pa nista vedela, le v to sta bila prepričana Staut in Rehar, ki sta v tem labirintu že bila, da smo z vsakim korakom bližje koncu safra …
Okoli polnoči, torej po skoraj 11 urah, smo pa končno le prišli ven, pod zvezdnato nebo in malce toplejšo temperaturo. Od spodaj smo pa klice zaslišali in luči zagledali. So bili tovariši zaskrbljeni in so prišli pogledati, kje smo se zataknili! Smo z vpitjem preverili, če se nam bližajo jamarski reševalci ali gorski, ker smo bili že zunaj jame, pa sta bila naša, Marko Z. in Bernard. Bernardu sem takoj povedal, da dobro da ni prišel čez prvi mušter, ker spodaj so bili vsaj še trije dosti hujši, kjer mi je šlo pa na milimetre, Marku Z. sem pa prasico svojo na hrbet vrgel, ko je vprašal, če lahko komu kaj pomaga. Je zastokal, ne zaradi teže, le umazana je bila, on pa lep in čist, a jo je vseeno odnesel, ga moram pohvaliti! V bazi smo potem Murčkov pasulj pojedli, da smo malo k sebi prišli, tistega hendija, ki sem ga našel, sem pa Walterju dal, ko je postokal, da ga je v meandru nekje zgubil, samo da je bilo preozko, da bi šel ponj. Saj to je normalno, ne, da dva v 12 kilometrih rovov izgubita stvar na istem mestu?!
Rehar je rekel, da bo fotografije iz jame poslal šele po vaji konec oktobra, ker drugače nihče na vajo ne bo prišel, pa že tako so bolj izkušeni zjutraj telefonarili, da ne morejo priti. Menda je cel ljubljanski center, prijavljen na vajo, dobil drisko, bohvedi, kaj so jedli, postojnski center je pa prehlad obiskal in tudi niso prišli …
Okoli dveh zjutraj smo se pa končno v kombije spravili in proti domovom pičili. Tam po ovinkih čez Most na Soči, Idrijo do Logatca je še šlo, na avtocesti je bilo pa že malce težje. Se je na radiu ob 4h zjutraj ekipa zamenjala in so nehali spuščati divjo muziko, so jo za pravkar zbujene zamenjali z bolj mirnimi baladami, da ne bi bil prevelik šok menda. Sem ga kar ugasnil, ker me je začel uspavati, pa okna sem odprl in sem domov pripeljal brez vseh težav, ko sem nekaj čez peto zjutraj spod tuša prišel, se mi je pa še zadnji plan podrl. Sem nameraval blazino napihniti in v kabinetu prespat, da žene ne bi motil s stokanjem in smrčanjem, pa potem enostavno nisem imel energije za napumpati blazino. Sem se kar v zakonsko posteljo zvrnil in preden sem v naslednji sekundi zaspal, še potolažil, da če ji bo prehudo, bo pa ona napihnila tisto blazino in se preselila v moj kabinet …

One thought to “Skozenjc”

Comments are closed.