Malo naprej od naše ulice obnavljajo most, cesto, pločnik ter razvetljavo. Komplet bodo vse popravili in renovirali, posodobili, a pri razkopavanju so verjetno kabel za ulično razsvetljavo v naši ulici presekali. Saj sem opazil, da ulična svetilka blizu moje hiše ponoči ne sveti, če sem se kam na kofe odpeljal ali kaj, ampak to me sploh ni motilo. Ker avto imam direkt pred hišo in mi tistih par korakov hišna luč osvetli (pa pustimo ob strani, da sem jamar, ki se teme lih ne boji), potem pa že avtomobilski reflektorji poprimejo. Dobro, res je, enkrat sem tudi našo kuzlico na sprehod nočni peljal in sem bolj opazil nedelujočo svetilko, a je bila polna luna, pa spet ni bilo tako hudo. In mi nedelujoča ulična razsvetljala res ni povzročala sivih las (to se samo tako reče, meni itak nič ne povzroča sivih las, ker jih nimam). Je pa zadnjič proti večeru Klemi mimo prikruzal, da sem mu iz garaže par jamarskih zadev v avto premetal, pa je pristopil še sosed iz bloka nasproti hiše, ko je videl akcijo. In je bil kar direkten. Da naj jaz, ki sem občinar, to frdamano razsvetljavo urihtam. Sem najprej pogledal, če morda Klemija gleda in jaz česa ne vem, da je morda Klemi iz vojske direkt na občino presedlal, potem pa vidim, da meni govori. Jaz nisem občinar, sem skoraj plaho odvrnil, ker nisem vedel, kam pes taco moli, a se sosed ni dal tako zlahka. Da itak da sem, če tist cajtng za občino delam. Aha, sem pokimal, ker stvari so mi potem v hipu postale jasne. Res sem urednik občinskega glasila, a sosedu razlagati, kakšni so moji odnosi z občino nisem imel energije. Ne bi imelo smisla. Zato sem samo pokimal, da bom urihtal in na zadevo itak pozabil. Ker mene nedelujoča ulična razsvetljava ne moti, kakor sem že pojasnil. Ampak blokovskega soseda pa moti in me je že par dni kasneje spet zajahal, ko me je pred hišo zagledal. Da kaj smo zrihtali, ga je zanimalo. Itak da nisem imel blage, o čem govori in ker sem bil ravno v eni zadevi z jamarsko reševalno službo v mislih, ki sem jo moral rešiti, sem za hip celo zgroženo pomislil, da me o tem kaj sprašuje in sem bil povsem zmeden, ker ima sosed z jamarsko reševalno toliko kot jaz z društvom ljubiteljev strojne molže. Torej nič! Je glede na moj bebav obraz seveda nemudoma dodal pojasnilo – da kaj smo urihtali na občini glede nedelujoče razsvetljave ulične! Ja, evo, priznam, lahko bi mu priznal, da sem pozabil, saj verjetno brcati me zaradi tega ne bi začel, a mi je bilo nerodno to priznati. Zato sem samo z rameni zmignil, češ, saj veš, kako je pri nas na občini, en teden traja, da se sploh kdo obrne. Je strinjajoče se prikimal, dodal, da moram kdaj tudi po mizi udarit in da naj to zrihtam, da bo mir, potem je pa odšel po svojih poteh. Jaz pa po svojih. Tam nekje proti jutru, ko sem že nameraval računalnik ugasniti, sem se pa spet spomnil. Ja, lahko bi seveda poslal mail županu in kolikor ga poznam, bi zadevo zelo hitro rešil, lahko bi tudi poslal mail komu iz občinskega uredniškega odbora glasila, s katerimi se občasno dobimo ob novi številki, a mi jih je bilo enostavno nerodno moriti s takšnimi malenkostmi. Zato sem kar internetno stran novomeške občine odprl, pobrskal tam za pošto občanov in poslal mail. Da nam ulična razsvetljava ne dela. In se zvrnil v posteljo. Dopoldne, ko sem vstal, me je pa iz županovega kabineta obvestilo čakalo, da so preverili, da so izvajalci res nekaj presekali in da bodo do večera popravili. Tile naši občinarji so pa res dobri, sem si mislil in ko je zvečer razsvetljava res delala, sem se ravno na kofe nekam odpravljal in sem opazil, opazil sem pa tudi soseda, ki je żarečo žarnico stoječ na pločniku občudoval. Je tudi on opazil mene, se mi nasmehnil, da je včasih res dobro malo po mizi zaropotat kot minogrede navrgel, mi pritnavalno pokimal, potem se pa spet v ulično svetilko zagledal. Sem mu hotel razložiti, da nisem nič ropotal, da sem samo mail poslal, pa mu potem nisem, se mi je na kofe mudilo. Pa mi je bilo žal, da mu nisem, ker naslednji dan me je pa drug sosed srečal in pohvalil, kako sem razsvetljavo urihtal. Zanj sem si pa vzel čas, da sem mu razložil, da nisem nič ropotal, da sem samo en mail poslal in da smo bili tako dolgo brez ulične razsvetljave samo zato, ker sem bil v celi ulici edini in prvi, ki je napako prijavil! Nihče na občini niti vedel ni, da je nam v ulici kaj crknilo … In da jaz sploh nisem na občini, da sem le en nepomemben uredniček občinskega glasila …
Mi ni povsem verjel, se je videlo, ljudje se ponavadi v drugo smer lažejo in prepričujejo, ampak rekel ni pa nič.
Sem na vse skupaj pozabil, anekdota iz življenja pač, kakršne se mi vsakodnevno dogajajo, danes sem pa moral na občino, ker bo luč dneva zagledala nova številka občinskega glasila in je bilo potrebno še detajle doreči. Smo bili dogovorjeni ob dvanajstih, tudi na občini že vedo, kdaj jaz obratujem in se prilagodijo, a ko sem prišel, je ravno kompleten županov kabinet nek sestanek zaključeval in so me kar povabili, naj prisedem, da zaključujejo. Sem sedel na edini prosti stol na čelo mize in zagrabil ponujen košček nadvse okusne čokoladne torte (je imel nekdo od njih rojstni dan in jo je prinesel), jo mirno jedel, ko so končali, sem jim pa še par malenkosti iz jamarskega življenja natrosil, da so se malo nasmejali. Preden jih je velika večina odšla in bi ostali samo še člani uredništva. No, v tem trenutku je pa tretji sosed vstopil v županov kabinet, je prišel nekaj vprašat in ko me je zagledal, pozdravil, par besed navrgel in odšel nato do tajnice v sosednji pisarni. Mi smo potem s sestankom začeli, ko sem pa domov prišel, mi je pa soseda, ki je kasneje na kofe prišla, saj zdaj kafetarija pri meni spet obratuje, povedala, da že vse ve. Da so me videli na občini, da sem sedel na čelu mize, jedel torto in govoril, ostali so si pa vsi zapisovali. Da so imeli vsi v rokah zvezke in svinčnike, jaz pa vilice in torto! Seveda, vsi so v roke vzeli beležke, saj so bili na odhodu, jaz sem pa edini jedel, ker so ostali pojedli že prej. Sem razložil, pa sem videl, da ni povsem zaleglo. Zakaj nekdo laže, da ima na občini manj vpliva, kot ga ima v resnici?!
Ja, že vidim, da bom moral od zdaj naprej vsakič, ko se bo kaj pokvarilo v naši ulici, na občini po mizi ropotat, ne bo šlo drugače …
