Vseprstno

Danes je Grdin na Tubi objavil filmček, za katerega smo zadnjič posneli nekaj zaigranih prizorov. O reševanju angleškega jamarja, ki se je ponesrečil v jami Primadona, na globini 250 metrov. Mene ni bilo poleg, sva se z Grdinom ravno v Črno goro vozila na jamarsko ekspedicijo v Palo skalo. Sem pa vsaj v filmu potem sodeloval, kar je tudi nekaj, ne?! No, da proslaviva rojstvo filma, sva pa še k njemu skočila, ker se je spravil nek lesen mozaik delat in mora milijon majhnih lesenih koščkov nažagati. Saj to me ne bi toliko zares zanimalo, če mi ne bi povedal, kako je cirkularko zmontiral na nekakšno impro mizo in vodila našravfal in vse, da je vse skupaj prav profesionalno, da sem pa to res moral videti. In, ja, ni bilo tako profesionalno, kakor mi je razlagal, pa po mojem laičnem mnenju tudi varno ne kaj dosti, a prijatelja moje mnenje kaj dosti ni zanimalo. Sva žagala (no, on je, jaz sem mu samo podajal), jaz sem pa ves čas razmišljal, da morda bi pa moral tokrat jaz snemati, da se bo zihr kakšna krvava grozljivka zgodila. Se ni, tisti mahni odžagani koščki, ki so tu in tam zleteli mimo najinih glav kot izstrelki, so naju pa na srečo vedno zgrešili. Za varnost je bilo pa seveda poskrbljeno – jaz sem imel svoja očala z dioptrijo, Grdin si je pa sončna nataknil. Ko je padel mrak, je bil z njimi prav Štefanu Čudežu podoben, vam povem …