Uspešno

Pri zajtrku je vedno zanimivo. Marko Z. si nasipa ful veliko skledo kosmičev in otrobov za čvrst kakec, notri poleg mleka še kašno sadje nareže, potem pa našemu prevajalcu povsem resno razlaga, da danes ne bo dežja, da on to zagotovo ve, ker je njegov ata Apači indijanec. Na srečo ga Wim že pozna …

Dr. Staut je bolj sistematičen. Evo, zdajle se sicer ne spomnim, ali tudi kaj za čvrst kakec konzumira, pa zihr da ja, ker pred jedjo še strečing vratu naredi, vem pa, da masla ne namaže na kruh kot mi ostali, temveč le marmelado. Pa to dela lepo počasi in sistematično, da ga je užitek opazovati, drugim pa tudi, ko tudi hočejo marmelado in morajo čakati. Erki je pa seveda najbolj sistematičen. Ko poskrbi za čvrst kakec z vlakninami, se še zdravju posveti. In vedno z žličko poje dva kivija. Danes pa je bil v skledi s sadjem samo eden in smo vsi skočili ko na befel in poiskali še enega, da je lahko pojedel dve te kosmati in okrogli zadevi. Zakaj smo tako skočili? Ker Erki je že ko je ful dobre volje tečen ko sto vragov in seveda skrbimo za njegovo (ter posledično tudi naše) dobro počutje ko mame koklje. Pa še nam spodrsne kdaj. No, tisto okroglo kosmato zadevo smo mu našli, a je bila takoj nato analiza včerajšnje jame in na prvi fotki je bil on in nek njegov manever. Groza, vam povem, smo ga z mrzlimi obkladki hladili, da ni eksplodiral in pihali smo ga ko boksarja, pa je komaj zaleglo. Ker  on ne dela napak, razen namernih …  Potem smo se seznanili z novo jamo in nalogami, medtem sem pa malo zadremal, kar je zlati Marko Z. takojci pofotkal in še bolj takojci na FB fliknil, spodaj pa zapisal, da naš dedi po zajtrku rad malo zadrema. Carska fora, priznam, ko sem se zbudil, je bilo že veliko všečkov … Ko sem rahlo okrepčan nagravžno zazehal, me je pa komandant Bernard za vodjo zadnje ekipe določil. In sem se seveda takoj dokončno zbudil. Preštudiral načrt in z ekipo potem nabral opremo. Saj sem vedel, da tako izi kot je bilo narisano, ne bo, a kaj dosti se nisem sekiral, saj smo že marsikakšno vajo imeli mnogo težjo. Ena žičnica 40 m dolga, po kateri se bodo nosila prek brezna peljala, vlečna vrv, popusčevalna vrv. Pa še par malenkosti, nič drastičnega. Pa za vsak slučaj sem se na hitro obril, ker sem vedel, da bom na veliko fotografijah po koncu jame. Kako se ne dela, namreč … Do jame se nismo daleč peljali, a ravno dovolj daleč, da ko sem se odpeljal nazaj v dom po čike, ki sem jih pozabil, da sem se dvakrat izgubil. Švicarji so šli prvi noter, napeljat telefonski kabel. Oni so carji. Organizirani do amena, ko kakšni specialci, vse na komando. So včeraj sporočili iz dna jame, da bodo nosila štartala ob 15. uri 12 minut in 45 sekund in so res. So Francozi želeli nekaj spremeniti, pa potem niso, ker so Švicarji rekli, da oni se držijo dogovorjenega reda in konec debate. Mene že malo poznajo in mi tudi dovolijo malenkostno se pohecati z njimi. Sem videl, da ima njihov komandant okoli vratu švicarski nožek in sem ga prosil, če lahko pofotkam. Se je ponosno postavil, pa njegov kolega z enakim nožkom tudi, druga dva sta pa z enakima nožkoma prepozno za fotko priskakljala. So mi pa povedali, da to so posebni jamarski švicarski nožki prav za jamarje narejeni, ker imajo ključ 13 za sidrišča vgrajen. Sem pripomnil, da verjetno tisto za pivo odpirat niso dali stran zaradi tega,  pa je rekel, da so raje tistega zavitega za vino odpirat zadržali …

Kakor koli, vhod v jamo je bil jebeno blaten in ozek in dolg, a se kaj dosti nisem sekiral, saj jaz in moja ekipa smo imeli tirolko. Smo to nekako z nekaj težavami speljali, ko smo si ravno hoteli oddahniti, je pa Bernard omenil, da je moj del do izhoda v jamo. In smo crknili! Od vseh je teklo, saj je bilo dovolj široko ravno za nosila in je bilo naporno, da si niti predstavlajti ne morete. Še dobro, da smo v pomoč dobili nekaj mladih španskih dečkov, močnih kot konji, da nam je nekako šlo!

Proti večeru, ko smo po predavanju pa še analizo udarili, sem si pa oddahnil. Nič drastičnega nismo zašuštrali in smo to potem ob pozni večerji tudi krepko zalili. Kakor kdo kakor s  čim …