Home > BlogXtreme > Francija spet diha

Francija spet diha

10. oktobra 2016

Sem se francoskemu jamarskemu reševalcu Wimu, ki nam je prevajal v angleščino, zahvalil za gostoljubje in mi je napisal, da je vesel, da smo varno prišli domov, da je pa tudi vesel, da sem zapustil njegovo državo, da bo ta spet lahko zadihala normalno. Kar je morda res, resni francoski reševalci absolutno niso vajeni mojega takoimenovanega humorja, pa Ukrajinci, Izraelci, Španci, Irci, Perujčani, Portugalci in Švicarji tudi ne. No, dobro, res je pa tudi, da po dveh dneh z mano so se tudi že med sabo po ritkah trapljali in prste v ušesa vtikali. Okej, pošten moram biti, Švicarjev nisem premaknil, Švicarje nihče ni premaknil. Jaz sem le toliko dosegel, da so me tolerirali, kaj več pa že ne. Nasmeh kakšni moji šali, recimo, bi bil že znanstvena fantastika … Zato se enemu od njih verjetno tudi ni zdelo nič čudno, ko smo ga zaprosili, da nas skupinsko fotografira (da njega torej ni bilo na fotografiji), pa tudi, ko smo vsi namesto cheesa zavpili Likooolaaa, mu ustnic ni privihalo navzgor. Kaj pa vem, saj morda se smejejo navznoter?
Predzadnja jama je bila naporna, ozka in blatna do amena in smo se res namatrali, ko smo imeli pa zadnjo vajo v jami, je bila ta pa še hujša. Daljša od 33 kilometrov, zavita in ozka in zajebana, reševanje pa smo izvedli švoh kilometer oddaljeno od izhoda. A se kaj dosti nisem sekiral, ker tam nisem bil vodja ekipe, le navaden reševalec, ki naredi, kar se mu naroči, še manj sem se pa sekiral, ko so večino Slovencev, vključno z mano, čisto na konec vtaknili. Ko smo se dol vozili čez dele jame, ki so ga imeli za opremiti druge ekipe in je bilo ozko in vijugavo in jebeno, so se mi kolegi prav smilili, moram priznati, ko smo prišli pa do zadnjega, našega odseka, se mi pa niso več smilili drugi, temveč sem se začel smiliti sam sebi. Je bilo enako kot zgoraj, le bolj ozko in nizko in vijugavo. Kaj dosti manevrov sploh nismo mogli narediti, nosila so šla ven na žgance in iznajdljivost …
Švic je tekel dobesedno v potokih, en čez drugega smo se drenjali in si podajali nosila, hodili drug drugemu po ramah in obrazih … Saj če še nikoli niste poskusili, si pravzaprav niti ne morete predstavljati. Zamislite si, da morate skozi cev, široko, kakor so široka nosila s poškodovancem v njih, leže na trebuhu zadevo potegniti ven. In spredaj je lahko le eden, zadaj prav tako. Pa dvignite ali potegnite 100 kg težko zadevo, leže na trebuhu! Ja, okej, sami smo si izbrali, saj ne stokam, in takšne vaje so izziv, v realnih situacijah je vse skupaj lahko še dosti slabše. Prav na zadnji vaji v jami je recimo na žalost ne daleč proč od naše zasulo francoskega reševalca, ko se je prebijal skozi ožino. Kolegi so ga sicer odkopali, kakor hitro so mogli in je bil še živ, a ga je, preden so ga potegnili ven, še enkrat zasulo in ko so ga končno spet uspeli odkopati in potegniti iz ožine, je bil ves trud zaman, tudi oživljanje ni pomagalo …
Ta dogodek nam je zagrenil zadnji dan, a na to niti ne smeš misliti, se moraš osredotočiti na to, kar trenutno počneš, da ne pride do nove nesreče! Smo nosila s ponesrečencem z napori spravili do kolegov in začeli razopremljati jamo, nato je prišlo obvestilo, da moramo hitro gor in pomagati. Smo se zrinili proti površju in pomagali, ko so bila nosila končno na zadnji vrvi v izhodni vertikali, sem pa kar ven splezal. Da si malce oddahnem na soncu, ki je ravno počasi ugašalo. A seveda so me zaustavili na zadnjem zunanjem manevru (pa ostale seveda tudi), da smo pomagali še pri prevzemu nosil na površju in jih odnesli do šotora s prvo pomočjo. A si še ne smeš oddahniti, oddahneš in slečeš se, šele ko pride zadnji reševalec iz jame … Pa tudi Francozi me že poznajo, saj so mi prinesli zadnjo kavo (sem jih pred odhodom v jamo preveč spil) in sem jo res s hvaležnostjo spil, saj sem dol v jami spil le eno. Sem namreč na površju pozabil vse piskre in kofe in plinski gorilnik. Zadevo je rešil Erki, ki je kuhal čaj za premražence, pa je v bidonu našel še vrečko s kavo, sladkorjem in mlekom v prahu. Sem se razveselil, ko da je novo leto, potem je pa Erki ups rekel in me je veselje malo minilo. V vročo vodo je že vrgel čajne vrečke, vsi ostali pa tudi niso imeli navadne vode, temveč neke mešanice. Pa sem zmignil z rameni in kar v čaj stresel vse in je bilo začuda kar pitno …
Po večerji smo seveda naredili še analizo vaje in sem kar zmrznil, ko sem spet sebe zagledal na fotografiji. Vodja Bernard si je vzel čas, je skoraj pol ure razlagal, kaj vse je bilo narobe pri zadnjem manevru in se je pravzaprav celo zelo razhudil. Da tako se ne dela pa basta. Ko je končal, me je kar izstrelilo v zrak, da sem lahko pojasnil, da tisti manever ni bil moj in da sem tam le čakal, da poprimem za nosila. Ga je postavil Švicar, ampak čez deset dni se tega nihče več ne bo spomnil, fotka bo pa ostala …
Zadnji dan sem se seveda zagrebel za Bernardov avtogram v knjigo, saj je napisal jamarski priročnik, ki ga večina jamarjev po svetu bere kot jamarsko biblijo in se je kar razpisal s posvetilom. In ker francosko ne znam, sem našega prevajalca poprosil za prevod, čeprav ga malce sumim, da ni prevedel, kakor je napisano, je namreč rekel, da piše, naj knjigo večkrat podrobno preberem, da se bom naučil vsega, kar še ne znam. To je pa tako, če človeka ves čas hecaš, kdaj hec tudi nazaj dobiš …
Dvanajsturna vožnja domov je bila pa prav prijetna. Erkija sva z Markom Z. spravila v obrate, ker sva na pamet ugibala, kolikokrat bomo morali še tankati do doma, on je pa zahteval, da pogledamo na kombijev potovalni računalnik, da on najbolj natančno ve. Pa Marko Z. najprej ni hotel, potem ko je bil skoraj že prisiljen, pa ni znal, nato sem jaz nekaj poskušal okoli njegovega volana, pa tudi nisem znal, še malo kasneje sta pa dr. Staut in Walter morala Erkija na sedežu držati, ker je hotel kar med vožnjo naprej splezati in nama pokazati, kako se preveri potovalni računalnik … No, ko smo se čez švicarski prelaz malce prehitro spustili v Italijo in tistih 1500 m višinske razlike premagali v zelo kratkem času, so se mu pa kot potapljaču ušesa zamašila. Smo morali zaustaviti, da je telovadil in vsaj enega odmašil. Drugega mu ni uspelo, kar je bilo pa v redu, ker če med vožnjo kdaj ni bil priden, mu je Marko Z. samo zagrozil, da bo kakšno depresijo ali vrtačo našel in še bolj v dolino zapeljal, pa je bil takojci mir …

Comments are closed.