Home > BlogXtreme > Neizkušenost

Neizkušenost

16. oktobra 2016

Kljub letom v križu in v JRS, ugotavljam, da sem še vedno zelo zelo neizkušen! V petek sem v Novem mestu počakal na srbske jamarske reševalce, nato smo skupaj skočili v Ljubljano po Ticota, v Tolminu že ponoči pomagali Katarini in Marku Z. pojesti tortico v kafiču, vsi skupaj pa smo počakali še na bosanske jamarske reševalce in nato odpeketali na planino Polog, kjer se je imela v soboto zgoditi mednarodna jamarska reševalna vaja. In je bilo super, v ogrevanem šotoru smo se zabavali (še posebej, ker je dež šefom podrl še bolj ogrevan šotor in so imeli postelje v vodi!) in smejali dolgo v noč, lepo je bilo po dolgem času spet srečati prijatelje, kakšen radler preveč (pa itak je bil samo en) je pa potem verjetno tisto mojo neizkušenost poudaril, da sem vodji akcije in vodji operative malo pred polnočjo predlagal, da naj mene in Srbe vržeta v prvo ekipo. Ki bo šla najgloblje v jamo po ponesrečenca! Nikoli me ne bo izučilo! Da moraš biti lepo tiho in neopazen in boš morda lepo čez prišel …
Sem že zadnjič, ko smo telefonski kabel vlekli za vajo v Pološki, komandantu rekel, da je to to, da me na vaji pa ne bo videl, ker dvakrat crknit v isti jami se mi pa res ne ljubi, a ko je minilo ravno dovolj časa, da zlata ribica pozabi in ker je bilo itak rečeno, da pregloboko v jamo ne bomo šli, ker je itak preozko, sem pa vseeno prišel …
Ko sem se že krepko v soboto spravil v Volvota spat in je rahlo deževalo, sem se pohvalil. Kako pameten in iznajdljiv sem, da bom spal na suhem, toplem, pa še nikogar s smrčanjem ne bom motil. Sem podrl zadnje sedeže in je bilo ravno prav za mojo dolžino, če sem se ulegel po diagonali. Sem doma že sprobal! Skratka, pameten ko televizor sem udobno legel po diagonali, zaprl trudne oči, ko sem že skoraj zaspal, me je pa nekaj zmotilo. Nisem točno vedel, kaj, a ko sem oči odprl, so blinkali vsi štirje žmigavci! Hm, Volvo ima nekakšen alarm, ker ima v kabini tudi senzor za premikanje, ki me nikoli ni zanimal, saj itak nikoli nisem bil dolgo v zaklenjenem avtomobilu! Zakaj je bil avto zaklenjen? Ker se po določenem času itak sam zaklene, ko pa ugotovi, da je ključ v avtu, se spet odklene in to napravi parkrat zapored, potem začne pa blinkati. Tudi tisto glasno zaklepanje in odklepanje me je motilo, itak da ja, mežikanje še bolj, a nisem vedel, kaj narediti. Potem sem se spomnil in s kapo pokriv senzor, ki preverja gibanje v avtu, če je ta zaklenjen, pa ni pomagalo, čeprav sem že mislil, da sem zadevo ukanil, le malo dlje je trajalo, da so se žmigavci prižgali … Dobro, da ne razlagam predolgo, kaj vse sem poskusil, naj samo povem, da sem malo pred sončnim vzhodom ključe zavil v polivinilasto vrečko in jih zabrisal v bližnji jarek. Je pomagalo, ni več nič blinkalo in se zaklepalo in odklepalo, da sem pa malce postrani parkiral in me je ves čas valilo na stran, da nisem mogel spati v diagonali in je bil avto potem prekratek, je pa že tretja zgodba. Komaj sem dobro zaprl trudne oči, je že komandant ropotal po avtu, ko sem si zobe krtačil, je pa mimo Katarino prineslo, ki je povedala, da me je hotela lepše zbuditi, a ji niso pustili. Sem jo potolažil, da ob pol sedmih me nihče, celo niti ona ne, ne more lepo zbuditi …
Ko pa še niti tretjega kofeta nisem pil, je pa že ata Fratnik začel priganjati. Jaz se sicer nisem dal, srbski prijatelji so bili pa kulturni in so skočili, posledično sem moral pa potem še jaz. In že ko smo v hrib sopihali in sem zakuhal ko parna lokomotiva, se mi je začelo dozdevati, da nisem najbolj pametno se v prvo skupino vpisal, po uri in pol crkovanja po jami sem se pa ko razvajen otrok usedel in povedal, da ne morem več v tempu mladcev (dobro, saj Fratnik je mojih let, samo on tega ne ve in šiba, ko da jih ima ene 30 manj!) in da rabim pavzo! So me razumeli, celo enega sem si lahko prižgal. In je življenje takoj postalo za rahel odtenek lepše, v naslednjem hipu pa še za sto odtenkov grše! Sem namreč po prasici pobrskal za Petrolovim kofetom, ki bi spet nekaj moči v moje crkovanje vliv, a ko sem izvlekel tisto papirnato tubo, sem menda kar glasno zastokal. Ker sem jo namreč predrl! Sem že prej po jami spraševal, če še kdo kofe voha, a ker sem ga samo jaz, sem mislil, da se mi od vseh požrtih kofetov itak samo dozdeva in sem se potem ob tisti predrti papirnati tubi počutil ko Gorenjec, ki je s šnopcem v nahrbtniku padel in začutil nekaj toplega po hrbtu ter upal, da je kri … Priznam, sem hotel zadevo kar malo oblizati in posesati, da vsaj kapljico ali dve dobim, a ko so me vsi zvedavo opazovali, mi je nerodno postalo in smo spet crknili naprej. In bolj smo rininili naprej, bolj sem se spominjal, zakaj sem rekel, da me na vajo ne bo! Ker je bilo vse isto, le da tokrat nismo šli od zgoraj dol temveč od spodaj proti gor. Kar je še težje. In tudi kratko ni bilo (3 km smo menda rinili) in ko sem se enkrat vmes spet strmal, da kam mi to rinemo, da do torka zvečer nosil ne bomo ven dobili, me je ata Fratnik pomiril, da naj ne skrbim, da bo ven kar letelo. In smo hodili in hodili in sem spet crkoval in crkoval, ko smo končno sedli pri nosilih (skoraj pri zgornjem izhodu!), da malo pomalicamo in si oddahnemo, preden z izvlekom začnemo, me je pa še drugi šok. Sem si vzel sendvič, ki mi ga je preljuba soproga že doma pripravila, da končno še nekaj konkretnega v rit vržem, ne samo kofete, pa sem ugotovil, da je kruh vso kavo popil. Morda si mislite (kakor sem si jaz na začetku!), da je to okej, da sem tako vsaj še do kofeta prišel, a temu ni bilo ravno tako! Ker sta med kobacanjem po tistih ožinah in še večjih ožinah tako kruh kakor salama povsem razpadla v nekakšno kašo in je bilo vse skupaj prav neužitno. Sem se sicer nekaj trudil, preden sem odnehal, potem sem pa raje en taprav kofe skuhal, da smo se malo pogreli, nato smo Nejca v nosila zapakirali, vmes je pa tudi že druga ekipa do nas prišla. In smo pičili proti ven. Je bilo naporno, to moram kar priznati, a je bilo res, kakor je rekel Fratnik, ven je letelo. Vsakdo od nas je vedel, kaj mora početi in ker smo vsi zagrabili, je šlo, kar je celo Dejan, ki je imel vlogo inšpektorja, priznal in nas pohvalil. Znoj je dobesedno lil spod čelad, a po slabih dveh urah smo prišli do odseka, ki ga je imela za narediti druga ekipa. Jaz sem sicer predlagal, da jim le predamo nosila in pičimo ven, čeprav so nam oni na kompletnem našem odseku pomagali in nam brez njih sploh ne bi šlo, a so seveda vedeli, da se samo hecam. Okej, smejali so se, kakor da sem se hecal …
Vmes enkrat sem si tudi pivo zaslužil, ko smo čakali, da se nosila spustijo do nas in so sprožila par kamnov in sem se prav po jamarsko vrgel vstran ter pristal na Igorju, predsedniku Jamarske zveze Slovenije, on je pa mislil, da sem s svojim telesom predsednika zaščitil! Nisem povedal, da piva na pijem, sem kar takoj začel v mislih računati, za koliko kav ga bom zamenjal …
Sanja se mi ne, koliko časa smo potrebovali, da smo prišli do konca odseka, ki ga je imela za oddelati druga ekipa, a ko sem zagledal luči tretje ekipe, ki nas je že čakala (v njej je bil tudi dr. Staut in njegov prvi stavek, ko me je zagledal, je bil, pejt stran, sem glih prdnil!) in je prišla komanda, da naj prva ekipa pobere višek robe in zapusti jamo, sem si oddahnil. In šele tedaj začutil, kako zbit sem! Sem si še enega prižgal ter opazoval našo zdravnico, ki je pregledovala ponesrečenca ter zbranim reševalcem razlagala, kaj vse se človeku lahko vbrizga, če je zares poškodovan in sem kar željo dobil, da bi do nje stopil in jo poprosil, naj kakšen koktajlček za energijo meni v rit zapiči …
Ampak, ker smo naše delo končali in so zagrabili drugi reševalci, je prišla dodatna energija in sem se kljub novim, dodatnim transportnim vrečam s prijatelji reševalci iz Srbije kar nekako lahkotno odpravil proti ven. In smo nekaj časa lepo šli, potem pa čedalje težje in težje, jama se kar ni in ni hotela končati. Proti koncu jame, ko smo prišli do zadnje ekipe, kjer je s stropa v meandru visel štrik, smo bili že tako zbiti, da nismo vedeli, ali naprej ali gor. Sem vprašal, ali gremo naprej po rovu ali moramo splezati do njih in itak se je oglasil Boris, da gremo lahko tudi naravnost, da gre. Smo pičili naprej in se zataknili, zaradi utrujenosti se res nisem spomnil, da ima človek samo 30 kg s posteljo vred in da kamor on gre, vsakdo pač ne more in ko smo nekaj časa vseeno poskušali, preden smo ugotovili, da ne bo šlo in se vrnili, mi je zavrelo. Da sem jim potem zagnojil, kakor da sem bil edini v jami in kakor da tudi oni niso tam zmrzovali že nekaj dolgih ur in jih je glavno delo pravzaprav šele čakalo … Sem se kasneje opravičil, takrat sem pa samo sanjal o koncu jame. Po enajstih urah priti na sončno svetlobo je svojevrsten užitek, tam pa potem čista fovšija. Ker izhodni del je dobil Reševalni center Novo mesto, katerega član sem tudi jaz. Zakaj so oni dobili izhodni del? Ker je naš šef rekel, da sem jaz zadnjič, ko smo telefonsko žico vlekli, že dovolj trpel pa da sem nekaj tudi že star in da naj bomo zatorej tokrat Novomeščani kar lepo zunaj pri izhodu …
Sestop v bazo seveda tudi čisti safer, navpično dol po brezpotju, tam so pa taborniki pravkar mesne in zelenjavne dobrote na žaru spekli in je bilo ko na ohceti. Pa še par kofetkov, nato čista ter suha obleka in je življenje spet postalo lepo! Ko so po debeli temi in v rahlem dežju prišli še zadnji reševalci s ponesrečencem, smo napravili še analizo, v kateri smo ugotovili, da nam je šlo odlično, preverili, kako bi bili morda lahko še boljši, potem je bilo pa že pivo dovoljeno in so debate postale bolj tekoče. Smo krepko čez polnoč zbirali vtise, ko sem se v svojega Šveda spravil crknit, sem bil med prvimi. Pa tokrat sem se že naučil, ključ sem takoj v jarek zabrisal, nogo sem pa nekam v neko luknjo vtaknil, da me ni svaljkalo po celem prtljažniku. Evo, sem si mislil, saj se tudi jaz učim, čeprav na svojih napakah! Sem padel v nezavest, v nedeljo zjutraj, ko sem se iz avta kobacal, sem pa še po tleh zabrisal. Ne, nisem se spotaknil, le celo noč sem imel nogo nekam zahalano in sem si gleženj krepko poškodoval. Tako da pri pospravljanju tabora nisem aktivno sodeloval (edino morda bi lahko namesto Anžiča jaz Tjašo dvignil in držal, da je šotor odhaklala, pa mu nisem želel zadovoljstva jemati!), sem pa toliko časa tam čakal, da je vsaj Tico lahko pomagal. Potem sva se proti domu odpravila in sva se seveda že pred Tolminom izgubila in v slepi ulici pred gostilno parkirala, kjer sva si še dva kofeta privoščila, potem, ko sva končno na pravo cesto prišla in v Tolminu prijatelje v gostilni na sončni terasi opazila, se jim pa nisva pridružila, se nama je pa res že domov mudilo. Rane zalizati …

Fotke sem pa našim reševalcem pljunil, avtorji dobijo za kofe, ker jih ne navajam!

Comments are closed.