Angleški pregovor pravi, da nihče ni tako bogat, da bi lahko kupoval poceni, kar naj bi verjetno pomenilo, da so poceni stvari pravzaprav slabo narejene in je bolje kupiti dražjo, ki bo dlje časa služila svojemu namenu. Kar je morda res, morda pa tudi ne. Pred časom sem naročil usnjeno prevleko za prestavno ročico za mojega Šveda, ker sem jo ravno poceni našel in je prišla, ko sem bil v Franciji. Moram priznati, da sem bil sicer v dilemi, ali naj naročim originalni nadomestni del, ki je bil skoraj trikrat dražji ali tapocenskega, pa sem potem stisnil zobe in kliknil na tapocensko zamenjavo. In sem z nestrpnostjo raztrgal kuverto, da vidim, ali sem se nasmolil. Pa se v bistvu nisem, saj kaj pa lahko zafrknejo s koščkom usnja, ne?! Sem na Tubi poiskal posnetek, na katerem nekdo to prevleko zamenja, torej nekakšna navodila v sliki. Sem si jih že pred naročilom ogledal in je enostavno. No, ogledal sem si začetek, kako zadevo razmontirati, zdaj sem si pa komplet film ogledal in ni tako enostavno. Itak da ni, sem se začel kar smejati. Ampak, ker sem zadevo že kupil in ker težko odneham, sem skočil do Volvota in odšravfal prestavno ročico (kar čisto enostavno tudi ni bilo), snel tisto prevleko in jo odnesel v hišo, da jo zamenjam. Dobro, vem, brez veze, kaj mi bo nova usnjena prevleka v starem vozilu, si verjetno mislite, ampak to so tiste majhne stvari, ki mi dajejo veselje. Ne nov avto, nova prevlekica … Pa občutek zadovoljstva, ko nekaj sam narediš, popraviš, obnoviš … Sem hotel tisto staro prevleko kar razrezati dot, da se ne bi zafrkaval s kompliciranim snemanjem, a ker sem se z leti tudi malce modrosti nalezel, sem jo snel previdno, kljub temu, da je že vsa obdrsana. Pa še dobro, da sem jo, kajti nova seveda ni pasala. In me je pogrelo do neba. Sem prodajalcu takojci napisal mail, da so mi poslali napačen izdelek, ki da je sicer podoben tistemu, ki ga jaz potrebujem, a veliko manjši. In nisem dolgo čakal na odgovor, so se takojci opravičili, povedali, da bodo nemudoma poslali novega, le da naj jim povem letnik svojega vozila in fotko poslane prevlekice naj jim pošljem. Sem zadevo pofotkal, pogledal, kateri letnik je moja starina, še isti dan pa dobil tudi mail od njih, da sem naročil prevlekico za Volvota sicer pravega tipa, ampak za novejšega, ki ima nekolikanj drugačno. Da naj jim napačno pošljem nazaj, oni da mi bodo pa novo poslali, jaz plačam samo poštnino …
Sem izračunal, kakopak. Če jim napačno vrnem po pošti in plačam in za novo spet poštnino plačam, sem že plačal več, kot bi stal originalen del. In sem prevlekico zabrisal v smeti in se bomo še naprej s staro vozili, bohpomagi, denar pa res ne nameravam metati skozi okno …
Ko sem bil pa v trgovini danes, me je žena poslala z listkom želja, sem se pa spomnil, da tudi tekoče milo potrebujem. V Franciji ga nisem imel in je bilo kar nekaj nejevolje zaradi tega. Sem namreč enkrat zjutraj samega presvetlega šefa zbudil (si predstavljate, pred njim sem vstal!), da bi mi žajfo posodil, pa ko mi je iz postelje razlagal, kje naj brskam, sva celo sobo zbudila, da je Marko Z. popizdil in mi svojo žajfo posodil, ki jo je imel pod posteljo, le da je lahko naprej spal. Takšne neprijetnosti se mi vtisnejo v spomin in se jim kasneje poskušam izogniti, zato sem se v trgovini zapodil proti milom. Tam pa milijon različnih. Sem iskal kakšno majhno stekleničko, potovalno, a so bili v njih samo šamponi, ko sem pa ene deset minut že zijala pasel pred tisto stalažo in se mi je že trgovka bližala, da pomaga, sem pa kar prvega v paniki zagrabil in na blagajno odhitel. Sem ga doma povohal, kar okej diši, samo sem ga v litrski embalaži vzel. Pa to v nahrbtniku ne mislim prenašati, ponavadi se pri jamarjenju samo enkrat splaknem malo na hitro, moram zdaj poiskati majhno plastično stekleničko, ki se dobro zapre. No, morda jo na internetu prodajajo, bom poiskal, če le ne bo preveč poštnine …