Prava jamarska juha

Ker smo Čaganko kar predolgo zanemarjali in ker je akcija v Bosni zaradi slabega vremena odpadla, smo se odločili pokukati v Južni rov. In spet vsaj toliko pobrkljati, da se začne, da spet steče! Se nam v soboto nikamor ni mudilo, v jamo smo se spustili šele nekaj po 13. uri. Cvelbar, Črt in jaz. Sem bil vesel, da se nama je pridružil še Črt, smo si lahko vsaj robo razdelili, smo jo imeli res ogromno in s težkimi, veliki transportkami se je bilo prav težko prebijati proti koncu Južnega rova, kjer iščemo nadaljevanje. Je namreč ozko in nizko, a ker smo si pomagali, smo nekako prilezli do zadnje dvorane, kjer se spet pojavi voda, posledično pa tudi blato. Ogromno blata! Saj za našo dolenjsko krasotico velja, da je blatna jama, ampak konec Južnega rova je pa res blaten. Blaten za popizdit! Smo prišli do zadnje dvorane, opremili še eno stopnjo, potem se pa v luknje zapodili. Poiskati nadaljevanje. Saj Tom je povedal, kam se mora iti, kje je prepih, kje se dela, a kaj, ko pri mojih letih človek rado pozabi. Smo stali v veliki dvorani, lepo okrašeni s kapniškim nakitom, po nas je špricala voda, jaz sem pa razmišljal, kaj mi je prijatelj povedal. Da naj gremo dol, ne gor? Luknja je bila in dol in gor … Da naj gremo na levo ali desno? Luknje so bile in levo in desno in naprej in nazaj … Sem sedel, si enega prižgal, mladca pripravniška zagnana pa v izvidnico poslal. In sta se vsak v svojo luknjo zapodila, le tu in tam sem slišal kakšno kletvico, kako je ozko, potem sta pa utihnila. Cvelbar, ki se je zapodil dol desno, je potem ven prilezel nekje zgoraj levo, Črt, ki se je zarinil zgoraj desno, je pa ven prišel za mojih hrbtom še višje! A jima nisem pustil odnehati, sta se še tolikokrat zapodila v labirint, da sta našla delovišče, ki ga je omenjal Tom. Sem splezal gor, si ogledal zadevo, nato pa se vrnil k našim nabitim transportkam, iz katerih smo zložili vso robo in se pripravili na delo. Na koncu sem vzel vrtalnik, vstavil baterijo, preden sem vstavil še sveder, sem pa na gumb pritisnil. Le toliko, da malo zavrti motor. A se seveda ni zgodilo nič. Vrtalnik ni delal! Smo si ga pulili iz rok, iztikali in vtikali baterijo, pihali po stikih, potresali gor in dol, zgodilo se ni pa nič! In smo po skoraj triurnem matru lahko le ugotovili, da smo dol prišli le na uro pogledat. V bistvu smo imeli prav lep razlog za slabo voljo, a smo se odločili, da se ne damo, da bomo akcijo pač med kondiciranje vpisali, navili muziko na telefonu in za kofe pristavili. Je bilo prav nadrealistično, glasen rock’n’roll v kapniški dvorani, nekje v ozadju je bučal ne preglasen slap, mi smo pa v divjem ritmu po blatu skakali in se tako greli, dokler nisem ugotovil, da če bi kdo videl, kako z dvema fantoma plešem, bi šel zihr v zapor. In sem se raje kavi posvetil. Ki nas je malce ogrela, da smo se lažje spet v ožine Južnega rova zapodili. Nazaj grede je bila pa res muka. Namreč, če smo na poti dol relativno čiste tranportne vreče v ožinah še lahko pred sabo rinili, so bile zdaj tako z blatom zapacane, da so se dobesedno prilepile na tla. In je bil vsak premik prav težaven. Smo si seveda spet pomagali med sabo, pot je pa dobesedno tekel spod čelad. Je to prav hecno videti, ko si kje zagozden in imaš čas in opazuješ, kako kaplja iz notranjosti čelade … Ko smo prišli do Akustične dvorane, kjer bi se morali podati na štrik in proti površju, sem bolj ko ne v hecu predlagal, če stopimo še do bivaka v Severnem rovu, da ju povabim na juhico. In sta bila prijatelja takojci za, se nam nikamor ni mudilo. V bidonu v bivaku je bila še ena blejska juha in sem nemudoma vodo na plinski gorilnik pristavil, a sem šele kasneje, ko je bilo že prepozno, opazil, da sem prej skupaj z vodo zajel še slepo postranico, majhnega jamskega rakca. Ki sem ga skuhal, še preden sem juho stresel v krop. In smo tako prvič jedli pravo jamsko juho, čeprav na to dejstvo kakopak kaj zelo ponosen nisem bil, pa tisti rakec je res tako majhen, da verjetno k okusu tudi ni kaj dosti pripomogel. Ampak juha nam je vseeno teknila, pa tudi potrebno energijo nam je dala, da smo se na štrike zapodili. Pa nam kaj dosti olimpijsko ni šlo od rok. Transportke so bile res težke, vsi skupaj smo bili verjetno pa vsak najmanj še z desetimi dodatnimi kilogrami blata obteženi! Tri brezna pred vrhom sem počakal prijatelja, Cvelbarja spustil naprej, Črtu pa pomagal čez ožino. In ga, ko sem ga videl vsega prepotenega, vprašal, če mu lahko kaj iz transportke vzamem, da mu bo lažje. In se je mladenič zahvalil in mi kar celo transportko porinil. Da ga nekaj zapestje boli. Ker je bilo do površja le še dobrih 60 metrov, sem si pripel še dodatno transportko in potegnil, a sem zastokal, kakopak. Dodatna teža je pas zarezala v boke in sem bil nadvse vesel, ko sem v svežo noč pokukal. Ura je bila že skoraj dve zjutraj, ko smo se malce očedili, preoblekli, zakurili v bivaku, klobase skuhali in jih v rito vrgli, je bila pa že čez štiri. Preden sem zaspal, sem še uspel zagroziti, da bom komu uhlje potrgal, če bo ob sedmih ali osmih že norel, a ni bilo sile. Malo pred deseto sem bil jaz prvi pokonci in sem že debelo kofetkal, ko se je Cvelbarjeva klobasa odločila pogledati, kakšno je kaj vreme zunaj …
Lepo nedeljsko popoldne je pa pranje opreme v potoku olajšalo, čeprav se mi zdi, da sem pri tem opravilu bolj trpel ko v jami. Zdaj sem spet čist, ampak v Južni rov v nadaljevanje se mi zdi da bomo pa kar Tomu pustili, da prvi pokuka …

One thought to “Prava jamarska juha”

Comments are closed.