Home > BlogXtreme > Jama na Č in pijavka

Jama na Č in pijavka

27. novembra 2016

V soboto in nedeljo naj bi šli v Čehe 2, najglobljo slovensko jamo in 7. najglobljo jamo na svetu. Globoka je 1502 m in dolga 5291 m. Straži se je namreč odločil, da je napočil čas, da se to brezno spet začne raziskovati, saj zgodba s Čehi 2 še zdaleč ni zaključena in je začel jamo po stopnjah počasi opremljati. Tokrat naj bi jo opremili nekje do globine 400 m ter tam postavili bivak, a se je akcija zaradi slabega vremena prestavila. In ker sem si čas že rezerviral za jamo, sem nekam pač moral iti. Čehi in Čaganka imata prvi črki enaki in se mi je zdelo, da kaj dosti ne bom zafrknil, če grem vsaj v Čaganko in sem poklical Grdina, če ga kaj Južni rov v Čaganki srbi. Ga je in ko mu je še predraga dovolila, da se popraska, sva v soboto nekaj čez deseto zvečer sedla v moj jamarski Fiat in pičila proti bivaku. Zakaj že v soboto ponoči? Da bova lahko malce dlje spala in kljub temu šla v jamo še dovolj zgodaj …
Gor sva najprej zakurila, nato sva povečerjala, nato sva se menila, ko da se že sto let nisva videla, okoli pol dveh zjutraj se je pa prijatelj na pograd zavlekel in v hipu zaspal. Jaz sem še malo čital, okoli treh zjutraj pa v peč vrgel še eno poleno in tudi sam legel. Na spodnjo posteljo. A komaj sem zaspal, je že prijatelj začel rogoviliti, ropotati in vpiti. Da je tako hudičevo vroče, da je mislil, da je v peklu! Je vstal, spil liter hladne vode, napravil par počepov pred bivakom, potem pa slabo uro luftal. Medtem tudi sam nisem spal, kakopak, ko je pa končno spet legel, tokrat tudi on na drugo spodnjo posteljo, je pa še meni vroče ratalo. In sem zaspal, ko se je že danilo. Budilko sem imel nastavljeno na pol deveto, čeprav je zvečer prijatelj insistiral na sedmi zjutraj in ko sem se zbudil v lep sončni dan ter pogledal na telefon, je bilo še tri minute do alarma. Ker sem bil zbujen, sem alarm izklopil in že skoraj vstal, da pristavim za kofe, ko sem se spomnil, da imam še tri minute. Sem zatorej na hitro zaprl oči, ko sem jih odprl, je bilo pa nekaj čez deseto uro zjutraj! Sem hitro vstal, si poščetkal zobe, pristavil za kofe, potem začel pa prijatelja iz postelje bezati. Ki se pa seveda ni dal! Se je obnašal ko jaz pred 30 leti, ko me je mama za šolo budila. Pokonci je skočil šele, ko sem mu povedal, koliko je zares ura in da četudi takoj vstane, v jamo zelo zgodaj zjutraj pač ne bova šla …
Načrt je bil sicer malce kondicirati, da ne bi samo brez veze dol in gor rinila, sva se odločila pa še v Južni rov pokukati za kakšnim obetavnim nadaljevanjem. A sva že na poti dol spremenila načrte. Da kaj bi se hodila matrat v Južni rov, kamor riniti je res naporno, da je že kavica v bivaku v Severnem rovu čisto zadovoljiv dosežek glede na najino kondicijo. In sva brez kakšne slabe vesti v Akustični dvorani na 200 m globine zavila na desno proti bivaku, tam spila kofe (no, dva, ker prvo Grdinovo kavo sem ponesreči prevrnil, ko sem svojo prazno skodelico odlagal), potem se je pa vseeno malce slaba vest oglasila in sva se odločila vsaj vodo iz Game overja prinesti v bivak, da bo za naslednje kavice. Sem si plastično posodo privezal za pas in sva se spustila kakšnih 50 m niže, da bo vsaj kakšna korist od najinega jamarjenja. Na dnu Game overja, kjer vedno krepko teče, imamo pod curkom postavljeno plastično posodo, v katero lovimo vodo in se na poti gor lahko tudi odžejamo. Iz nje sem ujeto vodo pretočil v plastično posodo, a ker sem bil prehiter in Grdin zadeve ni uspel fotografsko ovekovečiti, sem moral zadevo ponoviti kar s prazno posodo. Se pravi se pretvarjati, da pretakam vodo. Za dobro fotografijo vedno rad potrpim ali zaigram in sem se kljub dobesednemu nalivu torej pretvarjal, da pretakam vodo, prijatelj je pa kader lovil in ostril. In ko sem tako glumil, mi je v oko padlo nekaj na robu plastične posode. Sem najprej pomislil, da je kakšna smet, a ko sem jo hotel odstraniti, se je izkazalo, da gre za živo bitje. Kar verjeti nisem mogel, saj mi je bilo v hipu jasno, da smo jo končno dobili! Pijavko. Ko smo v Čaganki prebili globino 400 m, jo je Tico iz čistega dolgčasa fotografiral, saj sta bila z Anžijem kar nekaj časa na istem mestu, ko sta širila. Potem sta seveda prebila magično mejo 400 globinskih metrov in na beštijo enostavno pozabila, ko sem doma fotografije pretakal na računalnik, pa s fotografijami čudne jamske gliste nisem vedel kaj početi in sem jih poslal Teu. Ki je med drugim tudi jamski biolog. Se mi je zdelo, da on bi pa vedel, kaj naj se z njimi naredi. In se je dvignil pravi vihar, saj se je izkazalo, da zadeva v Sloveniji še nikoli ni bila videna, pa tudi drugje dokumentirana ni še nikjer. Zgodba o tem je opisana na naši strani v dveh člankih, TUKAJ in TUKAJ.
Potem smo seveda imeli kar nekaj akcij in kar nekaj speleobiologov se je v našo blatno krasotico odpravilo le z enim namenom, torej ujeti to našo čagankarsko glisto. Ki je pa seveda nismo več videli, kaj šele ujeli! Kar niti ni čudno, če vemo, da ima Čaganka že krepko čez 2,5 km dolžine!
Tokrat sva jo pa z Grdinom povsem nehote našla in seveda je nisva samo fotografirala! Prijatelj je iz ene od svojih dveh čutaric izlil vodo in sva jamsko živalco lepo preselila v začasni dom, v bivaku malo više še en kofe spila, potem pa se ven odpravila. In sem mu kar nekajkrat med potjo zabičal, da naj pazi, iz katere čutarice bo pil, da ponesreči edine ujete jamske pijavke na svetu, ki sploh še nima imena, ne pogoltne. Je pazil …
Zunaj sem veselo novico sporočil Teu, ki seveda kar verjeti ni mogel, proti večeru je pa z mojo sestro, ki se je slučajno na kofe v Novo mesto pripeljala, že v Ljubljano romala. Še prej me je pa še v prst ugriznila, ko sem jo iz Grdinove čutarice v plastično posodico prestavljal. Tega posnetka na srečo ni, saj moram priznati, da sploh nisem vedel, da se lahko oglasim s tako visokim glasom! Pa čisto blizu infarkta sem bil, saj ko sem z roko mahal, na kateri sem imel trenutno EDINO živo pijavko na svetu prilimano, je čisto malo manjkalo, da ni odletela v lijak in v odtok!
Zvečer me je navdušen Teo poklical in čestital še enkrat. Da dokler je v roke ni dobil, ni verjel, sodeč po fotografiji, ki sem mu jo poslal, je menil, da sva ujagala navadno glisto …
Torej, še eno zgodbo iz Čaganke smo pripeljali do srečnega konca, kaj več bodo o naši čagankarski glisti pa povedali strokovnjaki, ki jo bodo seveda pregledali po dolgem in počez …
Aja, najprej sva uspeh s švoh špricarjem zalila v najboljši bistriški gostilni, da dobrih novic kar ni hotelo biti konec, je pa spet Grdin poskrbel, ki mi je mimogrede še Fiata popravil. Mi je že par dni pri sprednjem desnem kolesu nekaj grozljivo ropotalo in sem bil že prepričan, da ga avtobritof kliče, a ker je bilo prijatelja strah voziti se s tako neizpravnim vozilom, ki je ječalo in ropotalo, se je sklonil in neko plastiko od spodaj odtrgal. Zdaj vozilce spet dela ko švicarska ura!

  1. 28. novembra 2016 at 08:49 | #1

    Bravo, bravo! Vas je očitno pogrešala… Pričakujem članek 🙂

  2. 28. novembra 2016 at 00:30 | #2

    @bb
    Jah, nimam kej tajit, sem res pozabil, a tudi že popravil …

  3. bb
    28. novembra 2016 at 00:03 | #3

    “tukaj in tukaj” si pozabil na linke 🙂

    BB

Comments are closed.