Predraga soproga pravi, da znam biti občasno res neumen. In se povsem strinjam z njo. Še zdaj se občasno kregava, ali je leta 1998, ko sem pojedel poln pekač čokoladnega peciva, ki ga je spekla, naročila, da naj malo peciva jem ali naj vsega pojem! Dobro, priznam, se mi je čudno zdelo, ko sem zvečer spod tuša prišel in se zadovoljen zvrnil v naslanjač v dnevni sobi, ona pa je odšla takrat še majhnega sina v posteljo spravit, kot mimogrede pa naročila, naj pecivo pojem. Pekač je bil pa skorajda še povsem poln! Pa nisem kaj dosti razmišljal, ker ženo se uboga, pa prej je že večkrat znala potožiti, da samo še za smetnjak peče, da nikoli ne pojemo, kolikor ustvari. In sem se, v mojih očeh kakopak, žrtvoval. Še danes se spomnim občutka, da bom eksplodiral, ko sem v samih gatah sveže stuširan ves prešvican ležal v naslanjaču in komaj dihal, hkrati me je pa preveval občutek zadovoljstva, da sem ženo ubogal. Ji takorekoč ljubezen izkazal, ko sem ves pekač zmazal, da se ne bo stran metal! Ko je pa ona dol prišla spet in opazila prazen pekač, jo je pa skoraj kap in itak da so takoj očitki začeli padat, da kakšen sem, da sem kar vse požrl, ona pa niti poskusila še ni! In sem bil užaljen, kakopak, saj sem pričakoval pohvalo, ne graje. In se še dandanes občasno spomniva na to, ali je rekla da naj pecivo jem ali naj ga pojem … Od tedaj mi vedno naroči, naj ga MALO jem …
No, včeraj pa peciva ni bilo nobenega in ko sem ob treh zjutraj stal sredi kuhinje, ker mi je sedečemu za računalnikom nekaj manjkalo in s pogledom iskal, s čim bi tisti občutek praznine zapolnil, mi ni nič v oko padlo. Peciva nobenega, nutele tudi ne, čokolada pri nas itak zdrži le 3,4 minute … Sem prav po cankarjansko razmišljal, ali bi si še en kofe pritisnil, pa sem vedel, da mi kaj dolgega občutka zadovoljstva ne bo dal, celo o rezini kruha sem razmišljal in salami, pa sem bil preveč len, da bi si zadevo pripravil, ko sem se pa vdan v usodo že nazaj proti kabinetu napotil, mi je pa kaki padel v oko. Tak lep, oranžen. Sem ga potipal in je bil trd. Sem takojci ugotovil, da gre za nekakšnega križanca, kakor recimo gladka breskev, ki jo edino lahko jem, pri kosmati se mi tako koža naježi, da ne morem niti grižljaja po grlu spraviti! Pameten kot sem, sem v kaki kar ugriznil, saj pri teh križancih lahko tudi olupek poješ, a mi je bilo v hipu žal. Je bila zadeva tako grenka, da mi je kar gate v rito potegnilo! A ker je bila zadeva zdaj že ugriznjena, je nisem hotel kar nazaj odložiti, temveč sem vzel nož in sadež v kabinetu lepo olupil. Potem sem si pa prvo rezino odrezal in je bilo vse skupaj še bolj grenko in trpko, da so se mi kar oči zasolzile. A nisem odnehal, sem kar jedel in jedel, čeprav sem moral film večkrat na pavzo dati, da ne bi kaj pomembnega zamudil, ko mi je obraz pačilo!
In, ja, moram povedati, da mi kaki ni dal tistega zadoščenja, ki mi je prej manjkalo, sem si vseeno še en kofe skuhal, ki pa tudi ni preveč prijal, je bil prav tako trpek in grenak, kljub dodatnemu sladkorju …
Sem se enkrat proti jutru spravil v posteljo in zaspal, potem sem se pa morda že čez uro ali dve zbudil. Najprej nisem vedel, zakaj, potem sem pa v grlu občutil nekakšen tujek. Prav nekakšna krasta se mi je na nebu naredila, da sem se že ustrašil, da je končno prišel čas, ko bo treba kaditi nehat! No, v naslednjem trenutku me je pa že trebuh zabolel, ko da bi me kdo vanj brcal in sem takojci vedel, da se tista pizdarija nezrela v mojem želodcu bori z želodčnimi sokovi. In itak sem v tistem smiljenju samemu sebi še predrago mi soprogo zbudil, da sem ji lahko očital, zakaj nezrelo sadje pušča na dosegu otrok in moža, pa se kaj dosti sekirala ni. Da itak vsakdo ve, da se kaki je, ko je mehak! Ampak kaj pa jaz vem, da vsakdo to ve, sem mislil, da je pri križancih kaj drugače …
