Vsake toliko dobim kakšen mail od kakšnega osnovnošolca, ki ga v šoli z mano matrajo, če lahko hitr intervjujček narediva. Pa narediva, kaj pa naj, naj otrok zaradi mene cvek faše?! Saj niso težka vprašanja, to pa moram poudarit, ker drugače bi se bolj branil! Se mi je sicer čudno zdelo, koliko otrok ima intervju s pisateljem za narediti, ampak spraševal kaj dosti nisem, danes pa Katja misterij razreši. Da so ji otroci v šoli potarnali zaradi domačega branja in ko jih je vprašala, kaj je tako groznega, so ji povedali, da berejo mojo knjigo in me morajo predstaviti. Evo, priznam, se mi je kar malo zafržmagalo, saj tako grozen pa spet nisem, da morajo tako stokati, ampak baje vsi ti kilometri teksta, ki jih imam na blogu, otrokom pri domačem branju kaj dosti ne pomagajo. To je verjetno bolj za kakšnega psihiatra zanimivo, kaj pa vem, nikoli čisto zares nisem kaj dosti o tem razmišljal …
In itak da jih je povabila v svoj kabinet in jim vse povedala o meni. Se je kakopak morala pohvaliti, da se poznava, čeprav sem prepričan, da bi imel jaz njihovo veliko večjo pozornost, če bi jim kakšno zgodbico o njej povedal!
Je potem morala v razredu, kjer je na tabli pisalo moje ime, tudi sedeti in nadzorovati, pa ker so otroci pač vse vedeli, je malo po knjigi spet pobrskala. Povsem slučajno je odprla knjigo tam, kjer se očeta najbolj mahata in lasata in bo imela zdaj malo rešpekta do mene. Saj veste, pisatelj, nasilje, zihr je tudi kaj iz realnega življenja vzel …
Kakor koli, Marko Z. mi je poslal dve fotki, ki ju je naredil v Splitu, kjer smo imeli srečanje evropskih jamarskih reševalcev. Ena je, kakršnega se tudi jaz vidim, pravi možak kofetka v vetru in mrazu in ledenem dežju na robu prepada.
Druga je pa po moje bolj realna, a v svojo obrambo moram povedati, da je prijatelj fotografiral zelo zelo zgodaj zjutraj, ko še ne obratujem z vsemi bati …
