Pozimi, ko je voda zaklenjena v obliki snega na površju, je najlaže raziskovati jame. Ker so suhe. To še posebej velja za Čaganko, kjer le poleti ujamemo par dni, ko v kaminu Game over recimo ne teče. Ampak pozimi raziskovati ima pa druge čare, recimo mraz. In ker ceste do bivaka pri Čaganki ne plužijo, moramo par kilometrov peš, ko pridemo iz jame, pa najpogosteje kar gor prespimo. In če v bivaku zakurimo, je vse skupaj prav znosno, celo idilično. Za kar pa seveda potrebujemo drva. Okej, saj v gozdu vsaj glede tega ne bi smel biti problem, ampak pozimi je les, ki ga lahko nabiramo, pod snegom, moker. Letos pa nam je lastnik gozda, kjer leži Čaganka, podrl eno drevo in ga privlekel do bivaka, zato smo v ponedeljek organizirali predzimsko pripravljalno akcijo. Da se vsaj enkrat pripravimo na zimo kot se šika, ne da nas ko cestarje vsakič znova preseneti bela odeja … Klemi, Suki, Grdin in jaz smo gor odpeketali že v nedeljo in smo malo roštiljali in malo modrovali ob ognju, v spalke smo se pa že krepko čez polnoč odpravili. In sem spet sam ostal, s časopisi za mizo, zato sem se nadvse razveselil, ko se je začel Grdin iz postelje ven kobacati. Kljub veselju nad družbo sem najprej crknil od smeha, saj si je prijatelj s sabo prinesel svetlo modro flanelasto pižamico, v kateri je bil videti prav retro, potem me je pa smeh minil, ko sem opazil, kakšen revež je. Mu je bilo slabo in je ven tekel na zrak. Sem mislil, da smo preveč zakurili, pa se je izkazalo, da se je le orehov preveč najedel. Ki jih je Suki v šnopc namočil lani …
Zjutraj so prišli še Zdravko s sinom, pa Tom s psom in Jasna ter Tico. Tom je s prikolico od Lenke pripeljal dober kup suhih drv (jap, dobesedno je drva v hosto pripeljal!), ker suha bolje gorijo, potem so pa motorke zapele. Je prav simpatično opazovati prave možake, kako s prižganimi motorkami skačejo okoli in žagajo, potem so še sekire zapele, potem smo se pa še na pot spravili in kamne, ki so najbolj ven štrleli in avtomobile od spodaj praskali, razbili. Vmes so pa že mesnine nad žerjavico švicnile, za katere je skrbela Jasna (no, za Toma je švicnila zelenjava, kaj čmo) in smo med jedjo lahko občudovali polno drvarnico. Potem je pa sonce šlo počasi dol, a preden se je Tom s prikolico odpeljal, smo vanjo nametali vse odvečne stvari, ki so se tam gor nabrale v treh letih, kar stoji bivak. In se je izkazalo, da jih je kar nekaj, smo prikolico povsem napolnili, medtem ko je Tom malical in je potem ob pogledu na kosovne odpadke prav zastokal, da kaj naj z njimi. Mu nismo vedeli pomagati, itak ni bila naša prikolica …
So vsi zgarani in zadovoljni odpeketali domov, Tico, Jasna in jaz smo pa še gor ostali, ker smo se v torek v bivak v Severnem rovu na dobrih 200 m globine odpravili. Malo kondicirati in križ ravnati. Je kava prijala, pot proti površju pa ne toliko. Sem mislil, da bomo šli lepo počasi, ker Tico že dolgo ni bil v jami, a se mu kolesarjenje pozna, ima kondicijo kot konj. In sem prav švical, ko sem sopihal za njim!
Evo, zdaj smo na zimo pripravljeni, lahko pride!
