Home > Razno > Spitsko jamarjenje

Spitsko jamarjenje

14. novembra 2016

Evropska zveza jamarskih reševalcev je letos organizirala srečanje v Splitu. Sem se kar veselil srečanja, vidiš stare prijatelje, plus na morju bomo, sem si mislil. Pa nismo bili na morju, kakopak, čeprav je pa res, da morje in Split smo pa videli. Ker smo bili na hribu nad Splitom … Na hrvaški cestninski postaji nam je uslužbenec čestital, ker se ukvarjamo z reševanjem in nam zaželel vse dobro (ampak računal nam je pa vseeno, kaj čmo), na bencinski črpalki, kjer smo že globoko v noč iskali bankomat, nam je pa drug uslužbenec z obžalovanjem povedal, da tam ga ni, nam je pa iskreno in veselo čestital za prvo damo Amerike. In smo se tja visoko nad Split pripeljali prav židane volje! V postelje v planinskem domu smo se spravili že krepko proti jutru, saj ko preporedko srečaš kolege iz vse Evrope, si imaš veliko za povedati! Erki je naredil povsem začetniško napako in se je spat spravil med Anžiča in Maksa, da ga je ponoči kljub čepkom v ušesih ves čas treslo, ker prijatelja nista žagala usklajeno in sta se večkrat v resonanco spravila, jaz sem pa mislil, da sem pametno izbral, ko sem se na pograd nad zlatega Marka Z. skobacal, čeprav se je že kmalu izkazalo, da pač nisem. Prvič sem ves munjen vstal že ob štirih zjutraj, ko me je z nogami privzdignil povsem pod strop in sem mislil, da je že čas za predavanja, a ko sem stal potem tam ob postelji v popolnem mraku, Marko Z. je pa še spal in mi nič ni bilo jasno, je le zamomljal, da sem smrčal in izkoristil priložnost, ko pač nisem, da je v hipu zaspal. In sva to vajo potem ponovila še nekajkrat, ni mi jasno, kako se mu je ljubilo! Ko sem imel teh igric končno dovolj, malo pred sedmo zjutraj potem nisem več splezal nazaj na posteljo in sem tako ropotal, da je vstal še Marko Z. in ker nisva vedela kaj početi, sva se pa na sprehod podala na bližnji hrib. Sem imel še dva Petrolova kofeta in sva se ju odločila spiti na razgledni točki. Ko sva prišla nazaj in so bili tudi drugi že pokonci, so nas pa predvsem gostitelji spraševali, če sva na sprehodu kakšen film posnela, ko naju toliko časa ni bilo. So tam na Kozjeku menda pred leti nek pornič posneli, midva ignoranta sva pa morje občudovala, namesto da bi lokacije fotografirala in jih poznavalcem pošiljala ponosno!

Po zajtrku so se začela predavanja, prezentacije raziskovanj in razno raznih testov jamarske opreme, je bilo nadvse zanimivo, plus kavo so kuhali non stop! Kosilo je kar prehitro prišlo, po kosilu smo pa spet za mize sedli, pa še med pavzami smo se o jamarskih zadevah pogovarjali, da je čas kar letel. Po večerji so nam poljski in madžarski jamarji predstavili še njihovo odpravo v Voronjo, najglobljo jamo na svetu, v kateri so preživeli kar devet dni, poleg globine pa prav vsi jamarji na svetu poznamo tudi sifon v njej, na globini nekaj čez 1400 metrov, katerega moraš preplavati na dah! In smo itak potem jih vsi okupirali za še dodatne detajle in pojasnila, dokler hrvaški gostitelji niso začeli z video koncertom iz računalnika. Je bila glasba tako glasna, da nam je kri iz ušes tekla, a to še ne bilo nič takšnega, če ne bi spuščali zlatih hitov iz osemdesetih let. Sem gledal tiste posnetke Boney M, Euritmics, Willage People, Abba in podobnih, ki so se mi zdeli kakor iz nekega drugega sveta, ampak najbolj grozljivo sem se pa počutil, ko sem ugotovil, da še vedno poznam vsa besedila in da sem v bistvu gor rastel, ko so bile tiste pesmi še nove! Mi je bilo malo hecno, ko sem mladino gledal, ki je skakala in norela na tiste pesmi, potem sem pa naše slovenske jamarske reševalce zagledal, ki so v divjih diskoritmih poskakovali s srbskimi jamarskimi reševalci in sem takojci telefon zagrabil, da bi zadevo ovekovečil. Pa so naši jamarski reševalci, moji prijatelji, izkušeni in so takojci prenehali s svojim nemoralnim početjem, ko so opazili, da sem po telefonu posegel, druge mi je bilo pa res nerodno snemati. Se je tudi diskonoč zavlekla proti jutru, a me vsaj v soboto Marko Z. ni nič nadlegoval, saj je eno pivo spil in malo viskija povohal in je spal ko dojenček, jaz pa posledično tudi. Pa tudi najin tradicionalni pohod na Kozjek je zamudil, ki se ga potem tudi jaz nisem udeležil. Sem raje na terasi kofetkal in kofetkal in kofetkal in ko je mimo prineslo vso prepoteno in zadihano mlado in fit hrvaško zdravnico, ki je vsa vesela končala z jutranjim stokilometrskim tekom, ni razumela mojega začudenja. Sem jo namreč zaskrbljeno vprašal, če jo je kdo lovil in ko je povedala, da ne, je bilo naslednje logično vprašanje, zakaj je potem tekla …

Smo po zajtrku spet sestankovali in debatirali do kosila, potem smo se v Split zapeljali malo v civilizacijo in toplejši zrak, da so srbski kolegi lahko preverili, če je morje res slano in mokro, potem smo pa po večerji še malo sestankovali, potem se je pa spet diskožur začel. A smo se premaknili v pozna osemdeseta, čeprav so imeli glasbeniki še vedno prav neverjetne obleke in frizure! Mi je nekdo neko madžarsko arcnijo pod nos pomolil in sem jo kar nagibal, me je prav na sirup proti kašlju spominjala, ko sem zgrožen ugotovil, da so tudi mene pete zasrbele in sem se skoraj že pridružil ostalim jamarskim reševalcem pri nemoralnem početju in tudi sam dvignil ročice, sem si pa dejal, da je vrag šalo odnesel in sem se v spalnico napotil. Kjer sta bila le Erki in turški reševalec vsak s svojim Kindlom, pa sem še jaz svojega vzel in se zavalil v svojo posteljo. In je bilo prav simpatično, dokler okoli dveh zjutraj hrup v spalnico ni pregnal Anžiča, ki je imel plesa dovolj in se je odloči spat se spraviti. In se je res spravil v posteljo in me zelo kmalu zajahal, da on bi rad spal, če lahko luč ugasnem. Seveda ga nisem poslušal, ker bralnika brez luči ne bi mogel brati, a ko me je kar jahal in jahal, sem pač obupal in luč ugasnil. In potem, ko mi niti na kraj pameti ni prišlo, da bi tako zgodaj zaspal in sem se ležeč na postelji smilil samemi sebe, po pol ure pa res že skoraj od vsega hudega skoraj zaspal. A pravim skoraj, ker je v spalnico prišla tudi naša zdravnica Tina in se je možakar pa v hipu razbudil in se z njo zapletel v neko hudo debato, a sta bila vsaj toliko uvidevna, da sta vsaj poskušala biti tiha, dokler se jima ni pridružil še Maks, ki je imel tudi veliko zanimivega za povedati in so mimogrede pozabili, da so se spat pravzaprav odpravili …

A sem vseeno nekako zaspal in to celo prej, preden je Marko Z. v posteljo prišel, je bil menda med najbolj nostalgičnimi v disku!

V nedeljo po zajtrku se seveda še nobenemu ni domov mudilo, ker smo si vendar imeli za povedati še toliko stvari, ko smo se enkrat proti poldnevu pa končno uspeli od vseh posloviti, sedli v kombi in se odpeljali, pa tudi nismo zelo daleč prišli. Se je Anžič na srečo že po nekaj minutah spomnil, da je jakno pozabil in smo se morali vrniti, nazaj grede smo pa v njihovem službenem vozilu srbske reševalce srečali. Ki so se na vsa usta režali, saj so vedeli, da smo pač nekaj pozabili …

Je Anžič našel jakno, smo se še enkrat poslovili in odpeljali, po kakšne pol ure vožnje so nam pa nasproti pripeljali srbski reševalci. Tokrat smo se mi smejali njim …

In ko v kombiju na zadnjih sedežih sedijo trije dohtarji, je pot nadvse kratkočasna ter zanimiva. A ker so ravno dohtarji, ne bom povedal, kateri od njih me je vprašal, če je to naša Krka, ko smo se peljali mimo reke Krke!

Comments are closed.